andrejaudovc

ČEMŠENIŠKA PLANINA (1120 m): Lepote Čemšeniške planine vabijo

Lepote Čemšeniške planine vabijo

 

V soboto, 12. marca 2016, smo se na oblačen zimski dan s Planinskim društvom Polet Šentrupert podali na izlet. Tokrat je bil naš cilj doseči Čemšeniško planino, ki se nahaja  na Zasavsko – Posavskem hribovju na nadmorski višini 1120 metrov.

Že ob 6. uri zjutraj je v Mokronogu kombi napolnil sedeže s prvimi planinci. Ostali člani so se nam pridružili v Šentrupertu ter v Trebnjem in tako smo zapolnili vseh 16 sedežev v kombiju. V pričakovanju nepozabnega dne smo se podali na pot v smeri gradu Bogenšperk in naprej v smeri Litije. Po malo manj kot dveh urah vožnje smo prispeli v kraj Trojane, ki je predvsem poznan po odličnih in ogromnih krofih. S pomočjo jutranje kavice, čaja ter krofa nam je uspelo prebuditi zaspane obraze. Postanek je trajal 20 minut, nato pa smo se odpeljali do konca vasi Šentgotard, kjer smo pričeli s pohodom.

Prvih 10 minut nas je pot vodila po asfaltni cesti, nato pa smo se podali v gozd na strmo gozdno pot. Kmalu je strmina popustila in ponovno smo prispeli na asfaltno cesto. Od tam smo zopet zavili v gozd na nekoliko manj strmo gozdno pot. Večino poti nas je spremljal sneg, ki ga je bilo z vsakim korakom bližje planini vse več. Po približno 20-ih minutah gozdne poti smo prispeli na makadamsko cesto in si vzeli čas za kratek postanek. Večina planincev se je do tu že pošteno ogrela, zato so ta čas izkoristili za pitje in slačenje odvečnih oblačil. Nadaljnja pot nas je vodila do smučišča Prvine, kjer stoji lepo urejen hotel D. Od tam smo zavili desno z makadamske poti na gozdno pot, ki pa je bila skoraj v celoti zasnežena. Po pol ure hoje smo že uživali v razgledu na okoliške hribe z razgledne točke, ki je le nekaj minut oddaljena od koče. Pri koči na Čemšeniški planini smo si privoščili polurni  postanek za malico in topel napitek. Seveda ni šlo brez domačega štrudlja in žganja, ki ga ponujajo v koči. Naš cilj še ni bil dosežen, zato smo pot nadaljevali v smeri Krvavice do vrha Čemšeniške planine. Tu zaradi poraščenega gozda ni razgleda, smo pa zato več časa posvetili nastanku skupinske fotografije.

Naprej nas je pot vodila po grebenu v smeri Trbovelj. Ves čas hoje po grebenu je s severne strani pihal hladen veter. Ob začetku spusta je tudi ta ponehal in temperatura zraka je bila spet bolj prijetna. Spust je potekal po zasneženi planinski stezi, ki še ni bila utrjena, zato smo to nalogo prevzeli mi. Južni sneg je precej drsel in marsikoga je presenetil padec na snežno podlago. Po dobri uri in pol hoje smo prispeli na sedlo Gunet, kjer se pot razcepi v smeri Krvavice in Partizanskega vrha. Tu smo ubrali pot v smeri Partizanskega vrha in kasneje ugotovili, da smo si s to izbiro podaljšali pohod. Prispeli smo v kraj Znojile in tam smo se nekoliko utrujeni odžejali z vodo, ki je pritekla iz studenčka. Od tu smo prehodili del poti po asfaltu, nekaj pa po makadamu. Po pol ure prispeli do spomenika NOB. Od tu smo nadaljevali pot v smeri doma pod Partizanskim vrhom in se od njega le še spustili v Planinsko vas, kjer smo že komaj čakali, da pridemo na kombi. Ena izmed naših članic je poskrbela, da smo se okrepili z okusno potico in s kozarčkom vina. Nato smo se posedli v kombi in se odpeljali kosilu naproti. Nihče pa ni vedel, da nas do njega loči še zanimiva vožnja po strmih in ozkih makadamskih cestah. Po nekaj klicih v gostišče in veliko smeha smo le prispeli na naslov Knezdol 10, kjer nas je pričakala prijazna gospa. Kar se da hitro so nam postregli z domačo govejo juho, nato pa še s solato, krompirjem, rižem in mesom ter domačo potico. Kosilo je bilo tako okusno, da so za nami ostali le prazni krožniki.

Ob opazovanju zahajanja sonca in obujanja doživetij smo se odpeljali domov proti Dolenjski. Kakor pravijo : ˝Konec dober, vse dobro.˝ V našem primeru je bil odličen.

Urban Dimec (vodja izleta) in Bojana Klemenčič