Poročila z izletov

1 2 3 12

Opis izleta z poti sedmih slapov

Člani PD Polet smo se v soboto 13. 5. 2017 podali na pot sedmih slapov, v hrvaški Istri. Za izlete na Primorsko je že v navadi, da je udeležba zelo dobra. Izleta, ki sta ga vodila Marjan Kobav in Bojan Brezovar se je udeležilo tudi sedem otrok, ki so še kako popestrili dogajanje. Avtobus nas je preko Črnega Kala pripeljal do mejnega prehoda Sočerga, kjer smo prečkali mejo, in nato do Buzeta.

DSC_6365_01
Pohod smo začeli pri pivovarni Favorit. Najprej smo hodili ob kanalu reke Mirne in prišli do začetka Steze sedmih slapov. Tam smo zavili v kanjon rečice Drage, do prvega slapu z imenom Zagon. Tu se je urejena pot spremenila v z vrvmi varovano ozko stezico, ki je strmo navzgor zavila proti drugemu slapu – Bačva. Nadaljevali smo proti Zeleno – plavemu jezeru in zavili levo proti tretjemu slapu. Strma in razmočena pot je zahtevala pazljivost in kar nekaj fizične moči. Na čelu so se nam nabrale potne kaplje, Marjan pa nas je pomiril, da bo najtežji del poti v kratkem premagan. V steni nad plezališčem smo ob postanku opazovali akrobacije lastovk, ki tam gnezdijo. Z kar nekaj truda smo premagali omenjeni kanjon, ki je zahteval prvi počitek. Na vrhu kanjona je lep razgled na Buzet in stene, pod katerimi smo prej hodili. Pavzi je sledil blag spust do četrtega slapu Mala Peč, kjer je jezerce pod spodmolom. Tu smo naredili skupinsko fotografijo. Sledila je blatna pot stezah in kolovozih do Napoleonovega mostu. Kamniti most je v času Ilirskih provinc postavila Francoska vojska. Začetno nerganje nad blatom nas je minilo, saj bolj kot smo pazili na korak, bolj umazani smo bili. Namreč, še v zgodnjih jutranjih urah je močno deževalo. Dobra stran dežja pa je bila ta, da so bili vsi slapovi zelo vodnati, jezerca in tolmuni pod njimi pa obilni. Spominjali so na rajske prizore slapov iz filma Plava laguna. Prečkali smo Napoleonov most, šli mimo opuščenih hiš do zaselka Kuhari in nato Kotli s petim slapom, kjer je v bližini izvir Mirne pri najmanjšem mestu na svetu, Humu. Tam smo si privoščili zasluženo malico in poizkusili pivo Favorit.

DSC_6422_01
Za nami je bil najtežji del poti. Tu so najbolj uživali otroci, ki so namočili čevlje v prav vsako lužo vode, ki se je nabrala v jamah v pragovih lehnjaka. Veselje je bilo nepopisno, dokler ni eden od pogumnih fantov ”štrbunknil” v vodo, kasneje je v teku izzival se drugega vodnika. Oblekli in preoblekli smo ga v rezervna oblačila, pa ni ostal suh prav dolgo. V nadaljevanju so nam pot prekrižali motoristi in blato je zopet frčalo po zraku. Zagotovo je bil to najbolj blaten izlet do sedaj. Narava ni skoparila ne z vodo, pa tudi sonca je bilo obilo. Ob vrnitvi do avtobusa, je bil voznik ob pogledu na nas kar malo zaskrbljen. Težav ni bilo saj smo se preobuli in preoblekli. Pot so z lahkoto zmogli tudi najmlajši pohodniki, katerim gredo posebne pohvale, pa da bi se naših izletov še pogosteje udeležili. Najbolj blaten izlet do sedaj smo zaključili z prihodom domov v večernih urah.

Srečno do 10. 6. 2017, ko se podamo v zelo zahteven Košutnikov turn in 17. 6. 2017 na Dnevu slovenskih planinskih doživetij v PD pod Storžičem. Slike z izleta je prispeval možakar z največjim fotoaparatom v društvu – šerif.

Srečno in vabljeni!
Daniel Pejović

Turno kolesarski izlet na Kucelj

V soboto, 6. maja 2017, smo v sodelovanju z KD Grosuplje izvedli turno kolesarki izlet na Kucelj.
V Grosuplju se nas je zbralo 15 kolesarskih navdušencev, ki smo bili zelo veseli ponovnega snidenja,
še posebej s tistimi, s katerimi se dalj časa nismo videli.

DSC08622-1

Po obveznem sladkem okrepčilu in uvodnih navodilih smo se v toplem, sončnem vremenu podali na pot.
Od izhodišča nas je pot vodila do Zgornje Duplice in Blečjega vrha do Leskovca, kjer smo se v
izletniškem turizmu Leskovec odžejali in nato premagali še dvokilometrski vzpon do  748 m visokega
Kuclja, ki je bil cilj naše ture.  Z vrha, na katerem se nahaja manjši geodetski stolp, je lep razgled na
okoliško hribovje, ob lepem vremenu pa razgled seže vse do Kamniško Savinjskih Alp, Karavank in
deloma Julijskih Alp. Na stolp se je povzpel le Tone, pred njim pa je bilo na njem že Oskarjevo kolo –
Oskar je na Kucelj prišel že pred nami, ker je po svoji stari navadi startal drugje kot ostali.

DSC08665-4

Na vrhu smo se okrepčali s potico, ki jo je dežurni nosač sladkih dobrot na mojih turah, Peter Š.,
prinesel oz. pripeljal na vrh. Iz Kuclja smo se spustili do Blečjega vrha, kjer smo na koncu vasi zavili levo
in se spustili do potoka Višnjica, od tu pa spet levo do slapa.

DSC08677-5

Sledil je povratek v Grosuplje. Najprej smo pot nadaljevali ob potoku do Dednega Dola, nato pa se
povzpeli ob avtocesti po desni strani Višnjegorskega klanca do Police. Sledil je spust in vzpon na Peč ter
povratek na izhodišče in after, kjer sta se nam pridružila še Stane in Andreja, ki sta bila na cestnem
kolesu. Na afterju smo se zadržali, saj je klepet v prijetni družbi vsem dobro del. Razšli smo se z lepimi
vtisi in obljubo, da se čim prej vidimo.

DSC08636-2

DSC08654-3

TRSTELJ – CERJE Po Soški fronti na Krasu

V soboto, 25. marca, na materinski dan, smo imeli Poletovci organiziran tretji izlet v letu 2017.  Vremenska napoved je za ta dan obljubljala fenomenalen, sončen in topel dan. Zbralo se nas je 51, od tega kar nekaj otrok, saj se nam je po dolgem času pridružila Marta z mladimi člani planinskega krožka na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Avtobus je po načrtih odpeljal iz Šentruperta, se ustavil na Mirni, v Trebnjem in na Dolgem mostu v Ljubljani, prva daljša postaja pa je sledila na počivališču Lom, kjer smo si v večini privoščili kavico. Po dobrih 20 minutah smo pot nadaljevali proti Sežani, pobrali še zadnjega člana, Marjana Olenika, in vožnjo nadaljevali  mimo Dutovelj in Komna do vasi Lipa, kjer je bil začetek naše poti. Vožnjo mimo prelepih kraških vasi nam je Marjan krajšal z zanimivimi zgodbami in legendami o imenih krajev in še čim.

DSC_6301

V vasi Lipa nas je avtobus odložil, Marjan nam je razložil nekaj stvari o Soški fronti in že se je dolga kolona pohodnikov začela vzpenjati proti prvemu vrhu, Trstelju, na nadmorski višini 643 m. Pot je minila zelo hitro, saj smo ves čas pridno klepetali. En dva tri smo bili pri Stjenkovi koči, ki se nahaja malo malo pod vrhom, in tu naredili prvi krajši postanek za okrepčilo. Sledil je vzpon na vrh, med katerim smo Marjan ter ostali vodniki planincem razkrivali, do katerih razglednih točk seže naš pogled. Sledil je spust proti vrhu Stola na nadmorski višini 628 m. Večino poti so nas spremljali jarki in kraške jame, ki so pričali o Soški fronti. Seveda smo si prvo, ki so jo na poti opazili otroci, z zanimanjem ogledali tudi starejši.

DSC_6305

Pot smo nato nadaljevali po grebenu Črnih hribov: Lesenjaka (555 m), Renškega vrha (449 m) in Fajti hriba (449m) ter mimo neštetih jarkov in zaklonišč do spomenika na Cerju (343 m). Vmes, približno na pol poti, je sledil postanek za malico in hidracijo. Med tem sem puncam, zainteresiranim za iskanje divjih špargljev, razkrila skrivnost, kako jih najti.
Po približno petih urah lahkotne hoje smo prispeli do cilja našega izleta, spomenika na Cerju. Med potjo smo lahko občudovali čudovit razgled na morje in okoliške hribe. Na hitro smo se preoblekli, degustirali  različne sladke in tekoče zadeve in že nas je Marjan začel priganjati, da se nam mudi na ogled pomnika braniteljev Slovenske zemlje. Tam smo z zanimanjem prisluhnili temeljiti in zanimivi razlagi o pomenu razstavnih prostorov/nadstropij. Za konec smo šli še na »teraso« s prelepim razgledom, se zahvalili za strokovno vodenje in že sedli v avtobus.

DSC_6334

Naslednji na programu je bil ogled Krompirjeve jame, kjer je v vojnih časih potekala fronta – tu se je skrivalo do 500 vojakov in general štab. Glede na izraze na naših obrazih je bilo razbrati, da nam nekako ni jasno, kam so se vsi stlačili. Sledila je še zaslužena malica v eni od bližnjih osmic, za piko na i je poskrbel kraški teran.
Preostalo nam ni drugega, kot da se polni doživetij v prečudovitem vremenu, ob neverjetnem razgledu in v dobri družbi odpravimo proti domu. Najprej smo oddali Marjana v Sežani, sledil je postanek v Ljubljani, ker smo se končno poslovili tudi mi in preostalim udeležencem zaželeli srečno pot na Dolenjsko in čimprejšnje snidenje.

besedilo: Alenka Potrč
fotografije: Martin Železnik

Košenjak nad Dravogradom – razglednik nad Dravo

V soboto, 18. februarja, smo imeli Poletovci organiziran drugi izlet v letu 2017. Navkljub slabši vremenski napovedi se nas je zbrala pogumna dvanajsterica in z manjšim avtobusom smo se odpeljali naproti dogodivščinam na Koroškem. Obvezen postanek za kavico, čaj in pekarske dobrote smo naredili v Celju, kjer se nam je pridružil še trinajsti član, vodnik Marjan.

Ker nas je čakala še kar dolga vožnja na Koroško, se nismo kaj veliko obirali. Mahnili smo jo proti Velenju in nato Slovenj Gradcu ter po dobrih dveh urah in pol prispeli v Dravograd, kjer je bilo izhodišče za naš pohod.

Košenjak je 1522 m visok vrh severno nad Dravogradom, sosedje mu rečejo Hühnerkogel. Je najvišji vrh Kobanskega in Kozjaka nad Dravogradom, območja vzhodnih Alp, ki se naslanja na avstrijsko Golico. Svoje ime je dobil po nekdaj obsežnih traviščih košenicah na samem ovršju. Drugo ime za vrh je Kokošnjak, saj spominja na redki gozdni ptici, divjega petelina in ruševca, ki sta našla domovanje v teh gozdovih.

IMG_1915

Pot nas je na začetku vodila po ozkih uličicah Dravograda, a smo se kmalu dvignili nad mesto. Malce nad mestom je nekoč ponosno stal grad Dravograd (po nemško Traburg), ki ima danes žal precej manj ponosen izgled. Nadaljevali smo mimo razvalin gradu in lovskega doma Grajska bajta ter se malce naprej od Sodnega stolpa priključili tematski poti Dravograjska pot, ki smo ji sledili vse do Ježeve bajte. Nadaljevali smo po kolovozih, kjer se je občasno pot strmo vzpela in nas kmalu pripeljala mimo travnika, kjer v spomladanskem času raste redek in zato zaščiten Kochov svišč. Na zgornjem delu travnika so nas markacije ponovno povedle v gozd, mi pa smo markirani poti, ki višje še nekajkrat preči kakšno gozdno cesto, sledili do treh oz. štirih križev, za katerimi stoji večja kapela. Naprej smo kratek čas nadaljevali po cesti, nato pa so nas markacije usmerile na pešpot, ki se zmerno vzpenja skozi gozd. Dobro označeni poti, ki višje še nekajkrat preči različne gozdne ceste, ves čas sledimo v smeri Košenjaka.

IMG_1917

Pri zgledno urejeni domačiji Ježeva bajta smo si privoščili daljši okrepčilni postanek in opazovali ples snežink, ki so se začele spuščati proti tlom. V nadaljevanju se kolovoz spremeni v nekoliko bolj strmo pešpot, ki ji sledimo do vrha Košenjaka. Naletavanje snežink je z vsakim prehojenim korakom postajalo gostejše, kar nam je pričara pravo zimsko pravljico. Vrh, pobeljen s starim snegom, smo dosegli po okoli treh urah in pol ob plesni spremljavi snežink. Razgledi so sicer malce sramežljivi, a Košenjak niti ni znan kot dober razglednik. Zaradi pogozdenega vrha se vidi le proti Peci in Raduhi, pa tudi Kopam …

IMG_1943

Na vrhu nismo bili sami, pozdravili smo se s skupinico planincev. Privoščili smo si malce daljši oddih, požigosali knjižice, ovekovečili spomine za deževne dni in se odpravili proti Domu na Košenjaku. Dobre pol ure sestopa in že smo sedeli v toplem in prijetnem ambientu Doma na Košenjaku, kjer so nam postregli z zelo okusno obaro in slastnim jabolčnim zavitkom.

Čas je hitel ob prijetnem klepetu in že smo se morali odpraviti naprej proti dolini. Po okoli polurnem sprehodu po zasneženi panoramski cesti smo prišli v vas Ojstrica, kamor nas je prišel iskat avtobus in nam skrajšal sestop za vsaj uro in pol. Čakala nas le še vožnja proti domu. Na avtobusu je bilo vzdušje prijetno, čeprav smo bili vsi malce utrujeni. Strinjali smo se, da je Košenjak kar primeren vzpon za začetek hribovske sezone; z višinsko razliko okoli 1200 m ter treh in pol urah dostopa je ravno pravšnji zalogaj za zimsko zaspane planince.

Martin Železnik

Izlet na Sveto Ano nad Ribnico

Leto je naokoli, PD Polet pa ne počiva, saj so ravno sončni in mrzli januarski dnevi odlični za uživanje v zimski idili. Za prvi izlet v letu 2017 smo si izbrali bližnjo Malo Goro nad Ribnico. Tako smo se v soboto, 21. januarja 2017, v jutranjih urah z avtobusom odpravili proti Ribnici. Pohodniki so se nam pridružili še v Trebnjem in Dobrniču. V Žužemberku smo se ustavili na kavi in nato nadaljevali proti izhodišču naše poti, kjer so se nam pridružili še vodniki. Izlet, ki se ga je udeležilo petnajst pohodnikov, sta vodila Martin Kumer in Edo Tomšič. Pot smo pričeli pri znanem ribniškem podjetju, kjer smo do jamarskega doma ob Francetovi jami hodili po ribniški naravoslovni poti.

IMG_1871

Jamarski dom so v preteklih letih lepo obnovili, tako da nas je pričakal odprt. Žal pa enako ne velja za samo jamo, ki je bila poškodovana in je še vedno zaprta za obiskovalce. Od tega izhodišča smo krenili po ustrezno markirani poti proti Sv. Ani. Pot je bila ravno prav strma, da smo se v primernem tempu dobro ogreli, dohiteli in ravno pod cerkvijo sv. Ane tudi prehiteli planince z Vrhnike. Ob cerkvi iz 16. stoletja, kjer so ob turških vpadih kurili kres, smo opazovali prelepe razglede. Sinjemodro nebo, beli bregovi in zeleni iglasti gozdovi so ponesli naše poglede proti Stojni in Veliki gori, okoliških hribih, Ribnici in Kočevsko-Ribniškem podolju.

IMG_1881

Na najvišji točki našega izleta se nismo dolgo zadržali, hitro smo se spustili do planinskega doma pod njo, kjer smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika. Po krajšem postanku smo nadaljevali pot proti stenam sv. Ane, kjer smo nad prepadnimi stenami uzrli Dobrepolje in bližnjo vas Struge. Od tam sta nas čakali še dobri dve uri hoda do doma na Grmadi. Hodili smo večinoma po ravnem, in ker pot ni bila očiščena, smo malo tudi gazili v snegu. Med potjo smo se zabavali z proženjem snega z najnižjih vej smrek, najbolj razigrani pa so se dodobra povaljali v snegu. Prizanesli niso niti naši novi planinki Bojani, ki se nam je pridružila prvič. Z Grmade smo se spustili preko Velikih Poljan do Ortneka, kjer nas je pričakal avtobus. Prepeljal nas je do bližnjega gostišča, kjer smo šele na toplem začutili pravo utrujenost in lakoto. Prehodili smo okoli 17 km, kar ni malo; vsekakor smo dobro izkoristili sončen soboten dan.

IMG_1912
Dobre volje, naužiti sonca in lepih razgledov smo se vrnili domov v zgodnjih večernih urah. Zaželeli smo si srečno do našega naslednjega izleta, ki pa bo že nova zgodba našega društva v letu, v katerega smo že dobro zakorakali. Že 18. februarja 2017 vas vabimo na naslednji izlet na Košenjak nad Dravogradom.
In še nekaj: v hribih si al´ pa nisi!

besedilo: Daniel Pejovič
slike: Martina Ruperčič

1 2 3 12