Poročila z izletov

Otliško okno – novembrski izlet PD Polet Šentrupert

12. novembra 2016, na martinovo, smo se planinci že zgodaj zjutraj odpravili na naš že dvanajsti letošnji pohod. Jože Bučar, ki je pripravljal ta izlet, nam je že v razpisu razkril, da nas bo pot tokrat povedla na Vipavsko. Vreme se je med tednom dodobra skisalo, obilno deževje med tednom ni za soboto obetalo nič dobrega in kar veliko se nas je spraševalo, če bomo izlet zaradi vremena prestavili. K sreči je bila napoved za sobotno dopoldne na Vipavskem koncu odlična, tako da se nas je na soboto zgodaj zjutraj zbralo kar 26 planincev. V Ljubljani smo pobrali še nekaj prijateljev in naša vesela druščina se je odpeljala proti Logatcu, nadaljevali smo do Cola. Kar naenkrat smo opazili, da se vozimo skozi zasneženo pokrajino. Presenečeni smo ugibali, ali bomo imeli tudi na naši pohodni poti sneg.   
Na Predmeji nas je na začetku poti pozdravil prijazen domačin, ki nam je najprej predstavil vas, znamenitosti in zgodovino tega dela Trnovske planote, ki mu domačini pravijo Gora. Skupaj z ženo sta nas pogostila v obnovljeni stari hiši. Zunaj je brila ostra vipavska burja, tako da smo si za hip kar zaželeli, da bi ostali na toplem ob čaju, kavi in domačih sladicah. Zakonca Čotar sta se nam tako na lep način povrnila gostoljubje, ki sta ga bila deležna na naši Steklasovi poti, ko sta bila s skupino povabljena v Bučarjevo klet.

DSC_4782

Še tako ostra burja pohodnikov ni zadržala. Pohod smo začeli pri spomeniku Materi Gori 802 m nad morjem in se podali na Pot po robu, ki naj je vodila po skalnatem robu planote po valovitem kraškem svetu, skozi bukove gozdičke, čez pašnike in travnike, pa tudi mimo samotnih kmetij. Vso pot smo lahko uživali ob razgledih na Vipavsko dolino, Kras in vrhove Trnovske planote. Snega je bilo samo za vzorec, veter se je čez nekaj časa umiril in skozi oblake je začelo kukati sonce. Seveda smo se morali po dobri uri hoje ustaviti, se malce okrepčati z dobrotami iz nahrbtnika in potem smo spet nadaljevali pot. Pot po robu se je prepletala tudi z drugimi označenimi pohodnimi potmi, tako da so nas spremljale kar štiri različne markacije, katerim smo sledili do kamnite spirale, posebne skulpture, ki ima obliko polža in je speljana v kraško dolinico. Na začetku polža pa je postavljena tudi kamnita piramida. Kamnito spiralo je ustvaril Dolenjec Damjan Popelar s pomočjo prijateljev, svojcev in domačinov.

DSC_4841

Pot smo nadaljevali po kraškem svetu in kmalu prišli do ene največjih naravnih znamenitosti na Gori. Pred nami se je odprlo naravno okno v skalnatem koralnem grebenu. Na tabli – smerokazu smo si lahko tudi prebrali legendo, kako je pravzaprav hudič bil kriv, da je nastala luknja v skali, ki se danes imenuje Otliško okno. Nadaljevali smo po Poti po Angelski gori proti najvišji točki naše poti, Sinjemu vrhu, ki leži 1002 m nad morjem. Zadnji del poti je bil prekrit s snegom, ki pa ni preveč oteževal našega vzpona. Z vrha se je odpiral prekrasen razgled na bližnje in daljne vrhove, ki so bili prekriti s snegom, pa vse do morja na jugu.

DSC_4861

Z vrha smo se hitro spustili do okrepčevalnice, si privoščili toplo večerjo in si za zaključek še ogledali rove, ki so ostali še iz prve svetovne vojne, ko so hoteli Italijani črpati vodo iz doline na to področje. Sistem za črpanje vode se ni nikoli uporabljal, mogočni rovi pa so ostali.
Avtobus nas je že čakal pred gostiščem. Polni novih vtisov in doživetij smo se v poznih popoldanskih urah vrnili domov.

Martina Ruperčič

Samarske stene – skupni deveti pohod PD Polet Šentrupert in PD Trebnje

Že deveto leto se planinci našega društva skupaj s planinci PD Trebnje odpravimo na skupni izlet. Skupni izlet vsako leto vodi in pripravi eno društvo, letos smo bili na vrsti Poletovci. Trebanjci velikokrat pripravijo skupni izlet ob zahodni meji Slovenije, Poletovci pa se ponavadi usmerimo proti jugu.

Letošnji skupni izlet je bil v razpisan že za soboto, 17. septembra. Naš skupni cilj so bile Samarske stene, 1302 m visok vrh v naravnem rezervatu  v Gorskem Kotarju. Zaradi slabe vremenske napovedi so se vodniki odločili, da se temin izleta prestavi za štirinajst dni. Kljub slabši vremenski napovedi (dež in nižje temperature) smo se v soboto, 1. oktobra, planinci iz Šentruperta že zgodaj zjutraj odpravili na pot. V Trebnjem so se nam pridružili še naši prijatelji, tako da se nas je zbralo lepo okroglo število – trideset planincev. Odpeljali smo proti Kočevju, prečkali mejo pri Petrini in nadaljevali proti Delnicam. Po krajšem postanku smo se peljali do Mrkopanja, pa skozi Tuk in nato po makadamski cesti še slabih trinajst kilometrov skozi gozd do našega izhodišča. Vodnik Edo, ki v teh krajih ni bil prvič in ki je pripravil izlet, nam je predstavil potek poti ter nas opozoril na nevarnosti in posebnosti. Ko smo se pripravljali na začetek hoje,  so nas že pozdravile prve dežne kaplje. Na pot smo se podali v upanju, da ne bo deževalo ves dan. Markacije so nas vodile skozi gozd in že kmalu smo se strmo vzpeli mimo neverjetnih skalnih gmot. Skozi ozke sklane strme vzpone smo bili kmalu tik pod najvišjim vrhom Samarskih sten. Na sklanem vrhu, ki je samo malo kukal iz gozda, ni bilo prostora za vse, zato smo se morali razdeliti v več skupin. Dež smo z dobro voljo pregnali, vendar smo morali še posebno pri sestopu kar paziti, da nam ni spodrsnilo. Nato smo ubrali pot skozi gozd mimo vrtače do Doline vil. Sledil je vzpon na vrh Stepenic (sklani vrh z višino 1208 m). Malico smo si privoščili v Faraonovi dolini, nato pa se splezali še na vrh Piramide (višina 1270 m).

DSC_4443

Izza oblakov je pokukalo sonce in lahko smo opazovali neverjetne sklane gmote, ki so kot kocke razporejene  v polkrogu v gozdu. Pot je speljana mimo teh gmot in vseskozi vodi po gozdu. Presenečeni smo bili in očarani, saj česa podobnega pri nas ni. Pravljični svet Samarskih sten je edinstven geomorfološki fenomen Krasa. Območje je vključeno v strogi naravni rezervat, kar pomeni, da vanj ni dovoljen noben človeški poseg, zato smo se morali po poti plezati tudi čez podrta drevesa, v skalnih gmotah pa seveda ni bilo nobenih klinov ali jeklenic.

Povzpeli smo se še mimo Velikega kanjona, ki sta ga Damjana in Martin tudi preplezala, ostali pa smo se odpravili po lažji poti. Nato smo skupaj nadaljevali do Ratkovega zavetišča ter po krajšem postanku pri lesenem zavetišču ter ogledu pohod krožno zaključili pri našem avtobusu. Odpeljali smo se do planinskega doma v Tuku in potem nadaljevali proti domu. Sledil je še postanek v Bosiljevem za topli obrok ter vožnja do doma. Vrnili smo se v večernih urah, polni vtisov, z načrti in željami po novih planinskih podvigih. Zagotovo se bomo v to področje še vrnili, saj so Samarske stene na južnem delu po zagotovilu vodnika Eda še bolj zanimive.

Martina Ruperčič

Kočna – velikan nad Jezerskim

Člani PD Polet Šentrupert smo v soboto, 23. junija 2016 osvojili častitljivo Jezersko Kočno. Avtobus nas je v zgodnjih jutranjih urah pobral v Mokronogu, Šentrupertu, Trebnjem in v Ljubljani. Iz trebanjskega PD se nam je pridružil g. Janez Koščak. Izlet je vodila naša vodnica Alenka Potrč, na Jezerskem pa so se nam pridružili še ostali vodniki. Razdelili smo se na dve skupini. Najbolj zagnani so preplezali ferato do Češke koče, drugi pa smo jo mahnili po označeni poti. Do Češke koče smo se ravno ogreli, misleč, da bomo kočo dosegli skupaj z prvo skupino. Ferata je bila precej težak izziv in je udeležencem vzela precej časa, tako da smo po slabi uri čakanja krenili naprej. Postanek smo izrabili za počitek.

DSC_0599_01
Ko smo se ozirali proti Kočni, pogled nanjo ni razkrival vrha niti nadaljevanja poti, po kateri smo hodili.  Dobro uro smo hodili po melišču in potem še dve uri po zelo zahtevni poti, ki je bila mestoma varovana z jeklenicami in klini. Hodili smo počasi kot polžki, v koloni. Paziti je bilo potrebno vsak korak, saj so bili povsod drseči kamenčki. Sonce je pripekalo, pot pa je bila strma. Pred nami in za nami je hodilo še nekaj drugih planincev.

DSC_0601_01

Vrh smo zagledali šele po prečenju grebena, ki se je skrival za veliko sfingo. Slednja je zakrivala tudi pogled na vrh. Okoli pol dvanajste ure smo osvojili vrh, za nami je prišla tudi skupina iz ferate. Lepo vreme je omogočalo prelep razgled. Vrh Kočne je prišiljen, na njemu je lahko hkrati kvečjemu deset planincev, zato smo se slikali pod vrhom.

DSC_0603_01

Martin nas je pogostil z čokolado, ki jo je hitro zmanjkalo, saj smo se morali za vzpon kar potruditi. Ob sestopu smo preizkušali planinske čevlje na melišču in drsali po snežišču do Češke koče, kjer smo se zadržali pol ure. V dolino smo prispeli ob 16h, sezuli čevlje in si z olajšanjem nataknili superge. Malico smo si privoščili ob v gostilni ob jezeru, za požirek mineralne vode iz naravnega vrelca pa je zmanjkalo časa. Predsednik nas je častil z pijačo, saj je bil zelo zadovoljen z izvedbo izleta in planinskega tabora v Bosni. Sledil je še povratek domov in zaželeli smo si srečno do naslednjega snidenja, ki bo 10. – 21. 8. 2016. Takrat jo mahnemo proti Višu – kralju nad Rabeljskim jezerom, kamor nas pelje naš vodnik Edo Tomšič. Prvi preizkus smo že uspešno opravili. Jeeejeeejehuhu!
Zapisal: Daniel Pejović

Na Pugled s kolesi

V soboto, 7. maja 2016, smo v sodelovanju s člani KD Grosuplja, katerega članica sem, za PD Polet izvedli turno kolesarski izlet na Pugled. V lepem sončnem vremenu se nas je na izhodišču  v Grosupljem zbralo 15 kolesarjev. Z nekaterimi smo se videli po dolgem času in bili zato snidenja še bolj veseli. Iz izhodišča smo se ob romantični Grosupeljščici zapeljali iz Grosuplja, se povzpeli do Dobja, nato pa po gozdu do Panc, ki so priljubljena kolesarska destinacija tako za cestne kot za gorske kolesarje.  Tudi tokrat je bilo v okrepčevalnici v času, ko smo se peljali mimo, že kar nekaj kolesarjev, nekaj pa jih je ravno prihajalo. Mi za počitek žal nismo imeli časa, ker smo turo šele dobro začeli in smo pot nadaljevali pod Debelim vrhom v smeri Javorja. Spustili smo se v  Javorsko dolino in pri strelišču, kjer je v tistem trenutku močno pokalo, zavili levo k prvem bunkerju, ki smo ga obiskali peš. Po končanem obisku smo se posedli na hlode, kjer smo dvema nosačema posladkov, ki sem ju prinesla na turo in jih nismo pojedli zjutraj, zmanjšali težo nahrbtnikov. Okrepčani smo se napotili k drugemu bunkerju, ki smo ga obiskali s kolesom. Najpogumnejši se je tudi zapeljal po stopnicah, ki vodijo do okna bunkerja.

Slika01

Po ogledu smo se zapeljali do glavne ceste, ki vodi na Javor in se v smeri Podlipoglava pripeljali do začetka vzpona na Veliki Lipoglav. Tam smo pri prijaznih domačinih dopolnili zaloge vode in počakali, da so vsi prispeli, vmes pa zakrpali še zračnico, ki je ravno med počitkom odpovedala poslušnost. Sledil je vzpon na cilj naše ture. Pugled je 615 m visok vrh, ki se nahaja med Podlipoglavom in Velikim Lipoglavom. Na vrhu stoji spomenik NOB. Od spomenika se nam je nudil pogled na Ljubljano.

Slika08

Po krajšem počitku smo se vrnili do Velikega Lipoglava in po travniški potki odbrzeli do Malega Lipoglava do izletniške kmetije Pri Jakopcu, kjer smo se odžejali in se zaradi pretečih črnih oblakov hitro odpeljali naprej proti Magdalenski gori. Na njej stoji cerkev svete Magdalene, ki je zgrajena v kmečkem gotskem slogu. Magdalenska gora sodi med najbolj znana arheološka najdišča v Sloveniji, na njej pa je speljana tudi urejena sprehajalna arheološka pot. Na njej se nismo dolgo zadrževali, ker so nas temni oblaki in oglašajoči se želodčki priganjali naprej. Spustili smo se do avtoceste in preko nadvoza, nato pa se mimo Koščakovega hriba vrnili na izhodišče, kjer smo na hitro pospravili kolesa in se odpravili na after v Pizzerijo Sonček, ki je na drugi strani stavbe. Takoj zatem se je ulila ploha, mi pa smo bili veseli, da smo ji ušli in da smo končali prijetno turo v lepem vremenu.

Mojca Starič

Delta Soče – po poteh Soške fronte na Krasu

Za soboto, 9. aprila, smo imeli v načrtu društveni izlet z ogledom delte Soče in starega mestnega jedra
Palmanove. Že pred izletom smo sklenili, da izvedbo izleta prestavimo za en teden. To se je izkazalo za
zelo dobro odločitev, saj smo imeli fantastično vreme.
Tako smo se 16. aprila ob 6.45 uri odpeljali iz Mokronoga. Na vmesnih postajal smo pobrali še preostale
udeležence in se odpeljali proti Italiji. Jutranjo kavico smo si privoščili na avtocestnem postajališču Lom.
Od tam smo se odpeljali do kraja Lokve, kjer smo pobrali še našega turističnega vodnika, ki nas je
vseskozi informiral o kulturnih in naravnih znamenitostih, ki so se pojavljale ob poti. Kmalu smo
prečkali slovensko – italijansko mejo in se po približno uri vožnje od počivališča Lom prispeli v
Malfalcon. Tu smo zapustili avtobus in se odpravili na naš pohod. Pot je bila speljana po nasipu ob bivši
strugi Soče. Po slabe pol ure smo prispeli v naravni rezervat in si kupili vstopnice. Za ogled parka smo
porabili dobro uro in pol, videli smo veliko različnih živali. Pot po parku je speljana v krogu, tako da je
izhodišče tudi končni cilj ogleda. Ob poti so postavljene opazovalnice, ki obiskovalcem olajšajo ogled
divjih živali ter narediti kakšen dober fotografski posnetek. Po koncu ogleda smo se odpravili še v
Palmanovo in si ogledali obzidje ter mestni trg. Seveda smo si privoščili tudi pristno italijansko kavo in
se potem odpeljali v smeri proti Sloveniji.

Kosilo smo imeli naročeno v gostišču Ambasador v Lokvah. Postregli so nam z zelo dobrim kosilom in po
okrepčilu je sledil še zadnjih del poti proti domu ter se okoli osmih zvečer srečno vrnili v Mokronog.
Urban Dimec