Poročila z izletov

ČEMŠENIŠKA PLANINA (1120 m): Lepote Čemšeniške planine vabijo

Lepote Čemšeniške planine vabijo

 

V soboto, 12. marca 2016, smo se na oblačen zimski dan s Planinskim društvom Polet Šentrupert podali na izlet. Tokrat je bil naš cilj doseči Čemšeniško planino, ki se nahaja  na Zasavsko – Posavskem hribovju na nadmorski višini 1120 metrov.

Že ob 6. uri zjutraj je v Mokronogu kombi napolnil sedeže s prvimi planinci. Ostali člani so se nam pridružili v Šentrupertu ter v Trebnjem in tako smo zapolnili vseh 16 sedežev v kombiju. V pričakovanju nepozabnega dne smo se podali na pot v smeri gradu Bogenšperk in naprej v smeri Litije. Po malo manj kot dveh urah vožnje smo prispeli v kraj Trojane, ki je predvsem poznan po odličnih in ogromnih krofih. S pomočjo jutranje kavice, čaja ter krofa nam je uspelo prebuditi zaspane obraze. Postanek je trajal 20 minut, nato pa smo se odpeljali do konca vasi Šentgotard, kjer smo pričeli s pohodom.

Prvih 10 minut nas je pot vodila po asfaltni cesti, nato pa smo se podali v gozd na strmo gozdno pot. Kmalu je strmina popustila in ponovno smo prispeli na asfaltno cesto. Od tam smo zopet zavili v gozd na nekoliko manj strmo gozdno pot. Večino poti nas je spremljal sneg, ki ga je bilo z vsakim korakom bližje planini vse več. Po približno 20-ih minutah gozdne poti smo prispeli na makadamsko cesto in si vzeli čas za kratek postanek. Večina planincev se je do tu že pošteno ogrela, zato so ta čas izkoristili za pitje in slačenje odvečnih oblačil. Nadaljnja pot nas je vodila do smučišča Prvine, kjer stoji lepo urejen hotel D. Od tam smo zavili desno z makadamske poti na gozdno pot, ki pa je bila skoraj v celoti zasnežena. Po pol ure hoje smo že uživali v razgledu na okoliške hribe z razgledne točke, ki je le nekaj minut oddaljena od koče. Pri koči na Čemšeniški planini smo si privoščili polurni  postanek za malico in topel napitek. Seveda ni šlo brez domačega štrudlja in žganja, ki ga ponujajo v koči. Naš cilj še ni bil dosežen, zato smo pot nadaljevali v smeri Krvavice do vrha Čemšeniške planine. Tu zaradi poraščenega gozda ni razgleda, smo pa zato več časa posvetili nastanku skupinske fotografije.

Naprej nas je pot vodila po grebenu v smeri Trbovelj. Ves čas hoje po grebenu je s severne strani pihal hladen veter. Ob začetku spusta je tudi ta ponehal in temperatura zraka je bila spet bolj prijetna. Spust je potekal po zasneženi planinski stezi, ki še ni bila utrjena, zato smo to nalogo prevzeli mi. Južni sneg je precej drsel in marsikoga je presenetil padec na snežno podlago. Po dobri uri in pol hoje smo prispeli na sedlo Gunet, kjer se pot razcepi v smeri Krvavice in Partizanskega vrha. Tu smo ubrali pot v smeri Partizanskega vrha in kasneje ugotovili, da smo si s to izbiro podaljšali pohod. Prispeli smo v kraj Znojile in tam smo se nekoliko utrujeni odžejali z vodo, ki je pritekla iz studenčka. Od tu smo prehodili del poti po asfaltu, nekaj pa po makadamu. Po pol ure prispeli do spomenika NOB. Od tu smo nadaljevali pot v smeri doma pod Partizanskim vrhom in se od njega le še spustili v Planinsko vas, kjer smo že komaj čakali, da pridemo na kombi. Ena izmed naših članic je poskrbela, da smo se okrepili z okusno potico in s kozarčkom vina. Nato smo se posedli v kombi in se odpeljali kosilu naproti. Nihče pa ni vedel, da nas do njega loči še zanimiva vožnja po strmih in ozkih makadamskih cestah. Po nekaj klicih v gostišče in veliko smeha smo le prispeli na naslov Knezdol 10, kjer nas je pričakala prijazna gospa. Kar se da hitro so nam postregli z domačo govejo juho, nato pa še s solato, krompirjem, rižem in mesom ter domačo potico. Kosilo je bilo tako okusno, da so za nami ostali le prazni krožniki.

Ob opazovanju zahajanja sonca in obujanja doživetij smo se odpeljali domov proti Dolenjski. Kakor pravijo : ˝Konec dober, vse dobro.˝ V našem primeru je bil odličen.

Urban Dimec (vodja izleta) in Bojana Klemenčič

 

VEČER Z VIKIJEM GROŠLJEM: 40 junaških let soočanj s Himalajo

Na začetku, v 1. letniku gimnazije, ko smo se učenci, ki smo se v šolskem letu 2000/2001 pripravljali za Cankarjevo tekmovanje, poglabljali v planinsko literaturo, so bili junaki s knjižnih strani. Junaki, ki na zemeljskih točkah, s katerih se pogled na zvezde zdi jasnejši, soočeni z elementarnimi silami narave v tovariškem ozračju preizkušajo meje lastne zmogljivosti. Bili so zametki skrivnega, neizrečenega, a plamenečega ponosa: da se ob bok najboljšim svetovnim alpinistom lahko najmanj enakovredno postavijo tudi slovenski fantje in možje (polje za ženske protagonistke vsekakor ostaja odprto). Ob pogledu na od gorskega vetra prebičane, a zmagoslavne fotografije njihovih obrazov se je zdelo, kot da jim je to v krvi. Kot da so se rodili zato, da z neprevzetnim ponosom stojijo na vrhu osemtisočakov in jih pri tem še tak dosežek ne zaziblje v samozadovoljstvo, temveč se vedno znova odpravijo na pot. Mnogokrat – in v tem je svojevrstni dosežek slovenskega alpinizma, ki ga občudujejo tudi drugi narodi – po prvenstvenih smereh. Med prebrano literaturo v pripravah na tekmovanje sta mi tistega leta v spominu najbolj izrazito ostali Pot Nejca Zaplotnika, knjiga, ki ima med slovensko planinsko literaturo legendarni status, ter prebrani članki in reportaže enega zmed najbolj prepoznavnih slovenskih vrhunskih alpinistov Vikija Grošlja.

20160212-DSC_3871-new

Priložnosti, ko junaki s knjižnih strani oživijo kot junaki iz mesa in krvi, so nekaj posebnega. Takšno priložnost je ponudil večer, ki se je sredi letošnjega februarja v organizaciji Knjižnice Pavla Golie Trebnje in Planinskega društva Polet Šentrupert odvil v prireditveni dvorani OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Osrednja osebnost večera je bil Viki Grošelj, ki je ob 40-letnici svojih soočanj s Himalajo obiskovalce predavanja popeljal v zgodbe s strmih, zasneženih, zaledenelih pobočij strehe sveta. Z besedami, ki jih spremlja pogled iz živih modrih oči z odsevom vsega, kar so na svoji poti videle, nam je približal svet, poln »osupljivih prizorov, ob katerih zbledi ves človeški napuh«. O tem svetu je v založbi Delo lansko leto ob štiridesetletnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak izšla knjiga, v kateri so v obliki okoli 30 člankov in intervjujev iz Sobotne priloge zbrani zapisi, ki pričajo o slovenskem in svetovnem dogajanju v Himalaji. Pero Vikija Grošlja jim podeli poseben čar, saj gre za alpinsta, ki zna vrhunske dosežke, življenjske pustolovščine in odkrivanje lepot Himalaje tudi privlačno ubesediti in približati bralcu, hkrati pa jim je lastna avtentičnost, saj prihajajo iz človeka, ki je vse zapisano doživel na lastni koži. Človeku, za katerega bi lahko dejali, da mu nič človeškega ni tuje. Knjigo je v okras tudi bogata fotografska podoba – pravi dokument časa.

Viki Grošelj 2016

Ob Vikijevem pripovedovanju v tistem večeru se je zbranim poslušalcem izkristalizirala osebna zgodba človeka, ki je kot deček svet okoli sebe odkrival z veliko radovednostjo, se v 6. razredu zataknil zaradi zaljubljenosti (simpatično!) in si prve korake v svet plezanja utrl na vznožju Šmarne gore. Za njim je bilo devet let trdega gorniškega življenja, preden je jeseni 1975 postal član takrat še jugoslovanske odprave slovenskih plezalcev pod vodstvom Aleša Kunaverja s ciljem preplezati novo smer v južni steni 8463 m visokega Makaluja. To jim je tudi uspelo in z dosežkom, ki še danes velja za velik podvig, so slovenski himalaizem umestili na svetovno raven.

Od takrat se je Viki Grošelj še velikokrat vrnil v to čudežno deželo, za katero pravi, da je vsakega med alpinisti, ki delijo ljubezen do nje, oblikovala po svoje. Stal je na desetih od štirinajstih himalajskih osemtisočakov; je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Njegovo pot spoznavanja tisočerih obrazov Himalaje, na kateri so ga pričakala tako velika zmagoslavja kot tragedije, so v veliki meri zaznamovala srečanja z ljudmi: v prvi vrsti z domačini iz Nepala, preprostimi ljudmi, ki jih sam imenuje ljudje, »ki jih imaš že vnaprej rad«. Srečal se je s človekom takega kova, kot je Edmund Hillary, ki je na Mount Everestu skupaj s šerpo Tensingom Norgayjem zaoral ledino. Legenda himalaizma je slovensko smučarsko odpravo na Everest (leta 2000 je Davo Krničar kot prvi na svetu smučal z vrha Everesta) toplo sprejel na častnem konzulatu Nove Zelandije v Nepalu in se po Grošljevih besedah izkazal za preprostega in dostopnega človeka, navdušenega nad novimi izzivi – prav takšnega, kot je bil tisti, ki ga je takrat imela pred očmi slovenska smučarska odprava. “Ja, tako je treba, to je tisto pravo: potreben je nov izziv!” jim je s svojimi besedami vlil še dodatnega zagona. In obisk se je iz predvidenih 20 minut raztegnil na tri ure in pol.

Druži ga prijateljstvo in sodelovanje z enim od najpomembnejših predstavnikov svetovnega alpinizma, sedaj 71-letnim  Reinholdom Messnerjem. Gre za človeka, za katerega Viki v naslovu intervjuja z njim pravi, da »mu zgodb ne zmanjka, če bi mu jih, bi bil sam zgodba«. To karizmatični snovalec gorniških muzejev Messner Mountain Museum nad Bolzanom ter bodoči režiser igranih dokumentarnih filmov o gorah in ljudeh vztrajno dokazuje na vsakem koraku. Plod medsebojnega sodelovanja je bil tudi nedavni Messnerjev obisk v Sloveniji z navdušenim odzivom pozornega občinstva v Cankarjevem domu.

Spomnil se je na prijatelja Nejca Zaplotnika, ki se je leta 1983 smrtno ponesrečil na odpravi na Manaslu. Ob ponovnem obisku njegovega groba je ugotovil, da je Himalaja resnično prispodoba preobražanja in minevanja, saj njegovega groba ni več, pod seboj ga je namreč pokopal ledenik. Ostaja pa živ spomin na prijatelja, o katerem pravi, da se je »bolečina ob njegovi izgubi skozi leta spremenila v spoštovanje, srečo in ponos«, saj mu je bilo z njim, kot mu je Nejc zapisal v posvetilu svoje knjige Pot, »… dano dobršen kos poti prehoditi skupaj in iz iste malhe zobati drobtine«.

Dotaknil se je zgodbe o uspehu o že leta 1979 ustanovljeni šoli Alpinistični šoli za nepalske alpiniste pod Anapurno, za kar je zaslužen vodja odprave Aleš Kunaver, ter  – čeprav gora njegovega življenja ostaja Mount Everest – pripovedoval o zadanem cilju, da bo skupaj s prijatelji, slovenskimi alpinisti in Hrvatom Stipetom Božićem stal na vrhu vseh vrhov posameznih celin, pri čemer je še posebej izpostavil svojo fascinacijo nad Antarktiko. Kot enega izmed svojih največjih življenjskih dosežkov pa šteje reševanje Tomaža Humarja leta 2005, čeprav pri tem podvigu ni stopil iz hiše, je bilo pa zato potrebno pokazati veliko organizacijske in diplomacijske spretnosti.

20160212-DSC_3862-new

Po lanskoletnem rušilnem potresu v Nepalu, katerega katastrofalne posledice je Viki Grošelj kot udeleženec ene izmed odprav v tistih dneh videl z lastnimi očmi in jih opisal ko »hojo skozi obup«, se je odločil za organiziranje humanitarne pomoči prebivalcem na prizadetem območju. S pomočjo dobrih ljudi je zbral precej večji znesek od tistega, na katerega je sprva računal, ter poskrbel, da je humanitarna pomoč prišla neposredno v roke najbolj potrebnim. V tem kontekstu nam je spregovoril o tem, kako se človeka dotakne etično ravnanje ljudi, ki so izgubili vse razen dostojanstva. Ko se je izkazalo, da je prišlo do napake – razdeljena je bila humanitarna pomoč za sedem družin, na tistem območju pa jih je živelo šest, sta dva človeka iz skupnosti vpijoč pritekla za odhajajočimi člani odprave in začela pojasnjevati, da vračajo pomoč za sedmo družino.  “Odvečnega” denarja humanitarci seveda niso vzeli nazaj, so pa dobili dokaz o poštenosti domačinov. Tudi del izkupička Vikijeve zadnje knjige bo namenjen pomoči na območju potresa.

Med pripovedovanjem se je izkristaliziralo, da je prostor med 0 in 8848 m nadmorske višine prostor neskončne zgodbe o ljubezni do gora in narave, o vrhunskem alpinizmu, ki ni zaverovan sam vase, temveč mu je lastna odprtost do soljudi, narave in sveta, ki ga obdaja. Ta odprtost gre seveda z roko v roki z nujno potrebno umaknjenostjo vase v obdobjih, ki zahtevajo premislek in osredotočenost. A ena od najlepših, intuitivno začutenih potez Vikijevega značaja, ki je pogosto skupna alpinistom zares vrhunskega kova, je, da občasen umik vase ne pomeni tudi narcistične zaverovanosti v svoj lastni ego. Obstajajo junaki, ki jih neugnani pustolovski duh vedno znova neustavljivo vabi k preizkušanju lastnih meja, hkrati pa se tega lotevajo z zavedanjem, v sozvočju z naravo in samim seboj ter z občutkom odgovornosti do družbe. Prav junaki s takšnim predznakom so junaki, ki to za vedno ostanejo.

Vprašanje, zakaj se človek odpravi v gore, bo morda za vedno ostalo nikoli do konca pojasnjena, velika sfingina uganka. Zdi se, da je v tem določen čar, neujemljiva in neukrotljiva lepota – ter hkrati neizmerno veliko prostora za vse tiste pustolovščine, ki še pridejo. Kot pravi eden izmed številnih Vikijevih intervjuvancev, angleški filmski in gledališki igralec Brian Blessed: »Največja nevarnost v življenju je ne predati se pustolovščinam.« Naj jih hoja po gorskih poteh Vikiju, udeležencem večera, ki so se izkazali kot odlični poslušalci z zanimivimi, tudi šaljivi vprašanji (kot na primer tisto o obstoju jetija), pa tudi vsem ostalim planincem prinese še mnogo.

besedilo: Andreja Udovč
foto: Urban Dimec

SVETA TROJICA (1123 m): Krpanov vrh

Leto se hitro obrne in prinese nova pričakovanja ter željo, da bi videli
še več naših lepih hribov. Planinci PD Polet smo si za naš prvi
letošnji izlet izbrali Sveto Trojico nad Pivko. V soboto, 23. januarja
smo se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani, kjer so se nam pridružili
še prijatelji z Kamnika. Izlet sva vodila Daniel Pejović in Marjan
Kobav. Zasluga, da se nas je zbralo kar 36, gre seveda Bojanu.
Do Loma smo opravili formalnosti, kava pa nas je predramila.
V Slovenski vasi smo zapustili avtobus. Sledil je voden ogled
Ekomuzeja pivških presihajočih jezer, kjer smo si ogledali izredno
zanimivo interaktivno razstavo. Izvedeli smo, da je presihajočih jezer
na Pivškem kar 17. Povedali so nam, kako nastajajo in izginjajo, kako
so živeli ljudje ob njih, katere pripovedi krožijo o njih in kako so
dobila svoja imena. Ogledali smo si tudi krajši film. Muzej je na ogled
kar v dveh nivojih.

V muzeju in iz zloženke o izletu smo pridobili številne podatke, ki so
nam obogatili poznavanje okolice, da smo se počutili bolj domače.
Nekaj čez deveto uro smo pričeli z hojo mimo pašnikov proti
Petelinjskem jezeru. Jezero še v svoji lepoti zasijalo šele, ko smo
prehodil polovico strmega pašnika nad njim. (Vse pohvale inženirju,
ki si je izmisli patent za vrata na pašniku.) Vreme je bilo oblačno, na
začetku je celo rahlo snežilo. Dosegli smo prve izravnave in hodili
kar nekaj časa po kolovozu. Z razgledom nismo bili nagrajeni, saj je
bilo megleno. Vmes smo se večkrat ustavili in uživali v sproščenem
vzdušju. Nekoliko višje pot ni bila več kopna, vendar smo lahko
hodili. Z desne se nam je priključila pot iz Vlačnega. Še zadnjič smo
prečkali makadamsko pot in se odpočili ob kamnu z zanimivimi
ornamenti. Zadnji del poti je bil najtežji, pot je bila strma, pod
nogami pa smo mleli sneg. V naskoku smo osvojili vrh, kjer smo si
ogledali Cerkev Svete Trojice, rožo vetrov, česa več pa ni bilo
mogoče videti – narava se nam včasih razgali, drugič pač ne.
“Ob lepem vremenu bi bil razgled krasen,” smo tarnali. Na vrhu je
bilo vetrovno, zaradi česar smo jo po fotografiranju hitro ubrali v
dolino proti Vasi Trnje, kjer nas je v Vlačnem čakal avtobus.

V eni uri smo bili pri njem. Ravno ob sestopu je posijalo sonce in vrh s
cerkvico se je kopal v sončnih žarkih. Branko in Marija sta poskrbela,
da smo si potešili lakoto in žejo z potico in cvičkom, kam bi še s
kosilom. Pa vendar smo se odpeljali v Kantino Vojaškega muzeja v
Pivki, kjer smo se zasluženo okrepčali. Zanimiva je bila trgovina z
vojaško opremo, muzej pa smo že videli enkrat prej. Siti in dobre
volje smo se odpeljali proti Šentrupertu. Izlet je bil ravno pravšnja
uvertura za nabiranje kondicije in priprave na zahtevnejše ture.
Posebej pa moramo pohvaliti Katarino, ki je bila najmlajša
udeleženka izleta in je hodila odlično. V Šentrupert smo prispeli
okoli šestih zvečer in si po prijetnem dnevu zaželeli srečno!

Daniel Pejović

IZLET V NEZNANO: Po grajski učni poti Žusem

Pred nami je bil še zadnji izlet v tem letu, tokrat z neznanim ciljem.
Usedli smo se v avtobus, ki je zapeljal proti Sevnici. Po okrepčilu z
velikimi in slastnimi rogljiči ter kavo v Boštanju smo prevozili del
Sevnice in se usmerili proti severu. Cesta, delno makadamska, je
vijugala skozi gozd. Pripeljali smo se v severni del Kozjanskega, v
naselje Dobrina, kjer se je pričela Grajska učna pot Žusem, ki so jo
domačini urejali v okviru projekta LAS, odprli pa leta 2013.
Dolga je okoli devet kilometrov.

Uradni vodič društva Izviri, ki je tudi upravljalec poti, nas je popeljal
prek Dobrinskega potoka, kjer smo kmalu zagrizli v breg po še z
ivjem pobeljenem in rahlo drsečem travinju.  Povzpeli smo se na
manjši grič Molovice, od koder se je ponujal lep, vendar zaradi megle
nekoliko zastrt razgled na Dobrino in Žusem. Srečanje s prvim
doživetjem, ki so ga poimenovali »srečanje z žarkom in kapljico«,
smo izrabili za kratek počitek. Sledil je ponovni spust do
Dobrinskega potoka in zaselka Žamerk, kjer stoji kapelica, nad njo pa
se dvigujejo pečine, na katerih so ostanki nekdanjega gradu. Drugo
doživetje, poimenovano »nad grajskim rovom«, temelji na legendi o
grajskem rovu, ki naj bi povezoval gradova Žamerk in Žusem.
Ruševine gradu Žamerk so po oceni stare že  petsto let, tunela pa
dejansko niso nikoli odkrili.

Pot smo nadaljevali z vzponom na vrh Žusma. Na približno polovici
vzpona smo zagledali razvaline gradu Žusem, ki se prvič omenja pred
približno osemsto leti in je v svoji dolgi zgodovini pripadal tudi
Celjskim grofom. V času kmečkih uporov so ga razdejali kmetje,
kasneje pa je začel propadati zaradi izogibanja davkom konec
19. stoletja. Z gradom je povezanih veliko legend. Ena izmed njih, ki
je tematsko urejena, govori o grofični Ani, ki je bila ugrabljena, zanjo
pa so ugrabitelji zahtevali visoko odkupnino. Ogled »skrinje z
zakladom« nas na srečo ni navdal s pregrešnim pohlepom.

Sledila je lahkotna hoja po starodavni grajski poti. Postopoma smo se
vzpenjali zapuščali dolino megle. Nad nami se je pojavilo modro
nebo. Razgledi so izza bližnjih dreves segali do pobočij Boča in
Donačke gore. Ob poti je urejena koliba, v kateri so zbrane različne
naprave, s pomočjo katerih je mogoče posnemati naravo, zato smo
tej točki nadeli ime »zvoki narave«. Do naselja Žusem nas je ločilo le
še nekaj sto metrov. V majhnem naselju stojita dve cerkvi: starejša,
Jakobova, in dvesto let mlajša, Valentinova. V naselju je bilo nekdaj
več gostiln, sedaj pa je močno izpraznjeno. Na eni izmed stavb, kjer
je še stal obledel napis nekdanje gostilne, je viselo obvestilo, da jo
prodajajo. Vzpon na »Stolp ljubezni«, ki so ga planinci postavili
preteklo leto, ni več sodil v učno pot. Zaradi njegovega lepega imena
in bližine (le deset minut hoje), smo se seveda povzpeli do njega,
nekateri celo nanj. Z vrha stolpa se je videlo vse do hrvaškega
Slemena.

Iz Žusma smo se pričeli spuščati v dolino, kjer nas je čakal avtobus.
Celotno učno pot s postanki smo opravili v štirih urah. Ob 13.30 smo
zapustili Dobrino in se odpeljali v Virštanj, kjer nas je v gostilni že
čakalo pozno kosilo. Po njem je sledila predstavitev vseh letošnjih
vzponov in pohodov ter programa vzponov, pohodov in izletov za
naslednje leto; razdeljene pa so bili tudi dobitki predhodno kupljenih
srečk. Za dobro vzdušje je poskrbel harmonikar, nekaj parov se je ob
poskočnih melodijah na koncu tudi zavrtelo. Malo po sedmi uri
zvečer smo se zadovoljni vrnili na izhodišče nepozabne poti.

Ana Murn

PRISTOVŠKI STORŽIČ (1759 m): Razgledni vrh nad Jezerskim

(sobota, 7. november 2015)
Prvi potniki smo na avtobus vstopili v Mokronogu petnajst minut
pred sedmo, od tam pa smo se odpeljali proti Šentrupertu, kjer smo
pobrali glavnino skupine, V Ljubljani na Dolgem mostu pa še zadnje
potnike. Naša naslednja postaja je bilo počivališče Voklo, kjer smo
spili obvezno kavico za dobro jutro. Tu se nam je pridružil prvi vodnik,
ki nas je vodil do izhodišča za Pristovški Storžič, in sicer mejnega
prehoda Jezersko. Po prihodu smo se po dobrih desetih minutah, ki
smo jih porabili za pripravo, odpravili na pot. Najprej smo hodili po
gozdni stezi, ki se je čez nekaj časa strmo povzpela.

IMG_1229

Dvignili smo se nad gozdno mejo in odprl se nam je čudovit razgled na
okoliške vrhove – videli smo vse od Olševe do Triglava. Ko smo se
naužili razgleda, smo znova začeli hoditi po gozdni stezi in nenadoma
se je pot spet obrnila navkreber. Zaradi varnosti smo si previdno
nadeli čelade. Po približno dveh urah in pol hoje smo dosegli 1759
metrov visok vrh Pristovškega Storžiča, kjer smo se okrepčali z malico
ter si odpočili.

IMG_1238

Za spust smo izbrali drugo pot, ki nas je pripeljala na isto izhodišče.
Na poti nazaj smo naleteli na »pošast« – napravo za sečnjo, ki na
moderen način podira drevje v gozdu. Po približno uri hoje smo zopet
prispeli na križišče in se vrnili na pot, po kateri smo se povzpeli na vrh.
Od te točke smo potrebovali le še nekaj minut, da smo prispeli na
začetek naše poti.
Za zaključek smo se ustavili se v piceriji v Preddvoru, kjer smo se
okrepčali in si izmenjali misli ter vtise z lepo preživetega izleta.
besedilo: Urban Dimec
foto: Martina Ruperčič