Poročila z izletov

Pohodni tabor v Srbiji 2015

Po enoletnem premoru smo v organizaciji PD Polet Šentrupert odšli
na aktivni dopust  po vzhodnem delu Srbije. Program je obljubljal
veliko zanimivosti, tako hribovskih kot turističnih.
Na pot smo se odpravili v soboto, 4. 7. 2015. Zbirališče pred sedežem
društva v Slovenski vasi je bilo kljub zgodnji jutranji uri živahno.
Prijazna šoferja sta prtljago pohodnikov zložila v avtobus in krenili
smo proti Srbiji. Do Beograda je bilo nekaj krajših postankov za
osebne potrebe. Cilj prvega dne so bile toplice Sokobanja.
Sokobanja je  turistično mesto, ki leži  v jugovzhodni Srbiji. Obkrožena
je s štirimi planinami, in sicer so to Rtanj (1570 mnv), Ozren (1117
mnv), Devica in Bukovik. Skozi mesto teče reka Moravica, ki  izvira
pod planino Device. Mesto ima veliko naravnih znamenitosti, kot so
Lepterija, stari grad Sokograd, Kalinovica na Ozrenu, izvor reke
Moravice (Vrelo), Barukdžije, Sesalačka pećina, Vrmdžansko jezero in
grad.
Za Sokobanjo domačini pravijo, da je gospodar kopališkega turizma v
Srbiji. Čisti zrak, kvalitetne termalne vode in mnogo parkov so idealno
mesto za zdravljenje pljučnih in revmatskih bolezni, a pogosto jo
priporočajo za oddih in rekreacijo.
Drugi dan našega potepanja je bil cilj Rtanj, planina, ki Srbom pomeni
zaradi svoje pravilne piramidaste oblike magično goro. Najvišji vrh se
pri domačinih imenuje »Julius«m. Tako ga imenujejo po lastniku
rudnika v vasi Rtanj, Julijusu Minhu. Sicer je zanj znano ime Šiljak. Po
prenehanju delovanja rudnika se je prebivalstvo močno zmanjšalo.
Ostali so stari ljudje, mladi pa so odšli za delom v mesta ali v tujino. V
najboljših časih delovanja rudnika je v Rtanju in okoliških vaseh
živelo tudi okoli 1500 Slovencev, tako da so Srbi rekli, da je Rtanj
največje slovenski kraj v Srbijji. Pri domačinih je znan rtanjski čaj, ki je
bil zelo dober.

Rtanj

Po sestopu s planine smo se z avtobusom peljali do arheološkega
najdišča Gamzigrad, ker smo si ogledali ostanke poznoantične palače
Felix Romuliana (Srečna Romulina). Leži ob cesti, ki povezuje Zaječar
s Paraćinom. Pomeni eno najbolj zanimivih antičnih naselij, ki so bila
odkrita v Srbiji iz časov Rimskega imperija. Ostanki tega utrjenega
castruma, ki je bil večji in pomembnejši od Dioklecijanove palače v
Splitu, pričajo, da gre za zelo važno naselje in skoraj gotovo za
rezidenco cesarja Galerija. Dosedanja arheološka izkopavanja so
odkrila obzidje približno kvadratnega tlorisa z valjastimi obrambnimi
stolpi, več različnih zgradb, termalna kopališča in večje število lepih
mozaikov.

Romulin

Po prespani noči v Sokobanji smo pot nadaljevali do Knjaževca,
mesta, ki je bilo v 17. stoletju prvič omenjeno kot Grgusovac. Ogledali
smo si etnološki muzej, ki je v sklopu Centra za arheološka
raziskovanja. V muzeju je predstavljeno življenje od davnine do
danes. Ostanki kažejo, da je bilo to območje že poseljeno od davnine.
Ena izmed posebnosti so bile nogavice, pletene z dvojno nitjo in
lepimi okraski. Izdelovali so jih za moške in ženske in še danes
pomenijo darila za pomembne predstavnike tako političnega kot
kulturnega in gospodarskega življenja.Pomemben pečat muzeju je dal
sodobni srbski slikar Dragoslav Živković, ki ima v muzeju slike,
narisane z ogljem.
V samem arheološkem parku v vasi Ravne je zanimiva trta,
upodobljena na rimskih nagrobnikih.
Mesto leži v znanem vinorodnem področju, kjer rastejo avtohtone
sorte prokupac, vranac in plovdino. Ustavili smo se v vinski kleti Jović
v vasi Ravne. Poskusili smo sedem različnih vin. Vsa so bila dobra.
Zanimiva mi je bila misel lastnika, ki je rekel, da je vinogradništvo
njihov hobi, pridelajo pa v povprečju do petdeset tisoč litrov vina.
Dan smo zaključili s prenočevanjem v hotelu Zeleni vir v neposredni
bližini Niša.

Vino1

Naslednje jutro smo si ogledali niško posebnost iz zgodovine, Čele
kulo (posrbljen turški izraz Kelle Kule: stolp iz lobanj). To je kostnica v
obliki stolpa. Stolp so zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu
prebivalstvu vzidali lobanje srbskih upornikov, pobitih med prvo
srbsko vstajo na Čegru. Zgradili so jo leta 1809. Vzidanih je bilo 952
glav, do danes jih je ostalo 52 in so zaščičene s steklom.

skuls

Sreda je bila namenjena vzponu na najvišji vrh Srbije Midžor (2169
mnv), ki leži v pogorju Stara planina. Po jutranjem bujenju in zajtrku
smo se zaradi vročine kar zgodaj odpravili na pot, ki je bila lepa.
Vreme nam je dobro služilo in razgled je bil veličasten. Po prihodu v
planinsko kočo smo se odpravili do Džavolje varoši, kjer so bili v
preteklosti rudniki svinca, cinka, bakra, zlata, srebra in železa. Še
vedno so vidna rudniška okna in rovi. Legenda pravi, da zlodej ni
maral ljudi, ki so se lepo razumeli, zato je posegel vmes. Ob neki
poroki so hudiču svatje želeli preprečite njegove grde namene, a je
hudič vse spremenil v danes čudovite skulpture, ki so sicer delo
naravne erozije. Oblika se spreminja, vse skulpture pa se začnejo na
tleh, saj imajo na vrhu tak ali drugačen kamen. V tem območju je tudi
cerkev sv. Save. Zgradil jo je moški, ki se je tako zaobljubil, če se bo
rešil hudiča. Ljudje še danes verjamejo v čudeže in v namen sreče ali v
upanju izpolnitve želja obešajo na drevo pred cerkvijo bele robce, ki
jih je treba sneti po sedmih dneh …

skulpture

Večer smo zaključili v Prolom banji, kjer smo si lahko ogledali etno
krčmo, v kateri mi je bila zelo zanimiva srbska hiša iz začetka 20.
stoletja in različni pripomočki, ki so jih uporabljali pri vsakdanjem
delu, domačo cerkev, prisluhnili glasbi v hotelu, kupili kaj … za
vsakogar se je našlo kaj zanimivega.
Četrtek  je bil dan za sprostitev. Med potjo do večernega cilja,
Kopaonik, smo si ogledali samostana Studenica in Sopočani. Oba sta
pod zaščito Unesca. Freske v Sopočanih pomenijo vrh bizantinske
umetnosti.
V petek smo se povzpeli na najvišji vrh Kopaonika, imenovan
Pančićev vrh (2016 mnv). Vse skupaj je bil dveurni soprehod. Razgled
je bil slabši zaradi megle, ki je na trenutke izginila in nam ponudila lep
pogled na bližnjo in daljno okolico. Ob odhodu s Kopaonika je rahlo
deževalo.

pancicev

Pot nas je vodila do Zlatibora, kjer smo prenočili s petka na soboto.
Sobotno jutro je bilo obarvano zgodovinsko, gospodarsko in
kulturno. Obiskali smo Svirogojno, vas in hkrati muzej na prostem, v
katerem imajo s področja Zlatibora zbrane značilnosti življenja v
preteklosti (pletiljstvo, domače obrti od kovaštva do mizarstva,
arhitekturne značilnosti hiš s konca 19. stoletja, razvoj takratnega
šolstva predstavlja stara učilnica …) Pletiljski izdelki niso za
povprečnega obiskovalca le pletenine, ki jih koristno uporabi, ampak
so prave umetnine  tako z načinom kot barvami in oblikami.
V nacionalnem parku Tara smo se popeljali po ozkotirni železnici,
imenovani Šarganska osmica. Prepričali so nas (vsaj mene), da vse
znajo danes dobro tržiti.

svirigojna

Zelo zanimiv je bil obisk Drvengrada, mesta, ki je bilo zgrajeno po
zamisli filmskega režiserja Emira Kusturice. Ulice so imenovane po
znanih osebnostih: Novaku Džokoviću, Nikoli Tesli, Ivu Andriču,
Stanleyu Kubriku, Edvardu Rusjanu, Diegu Maradoni …
Zadnji večer smo prisluhnili še kremanskim prerokbam, za katere
domačini pravijo, da so resnične in po svetu uveljavljene na tretjem
mestu. Pravijo, da je dovolj, če tam prespiš in vse težave izginejo. Če
kdo verjame, je lepo …
Zadnje prenočevanje je bilo v hotelu Šargon, kjer nas je sprejel zelo
uglajen gospod in nam nudil prijetno bivanje  na naši poti po Srbiji.
Doživeli, videli in slišali smo veliko zanimivih stvari, tako da je vse
skupaj kar prehitro minilo.
Vse lepo se konča in nedelja je bila dan za odhod. Čakala nas je dolga
vožnja s krajšimi postanki. Domov smo prišli v večernih urah.

besedilo: Marija Zagorc
slike: Mojca Starič

Po jeklenicah na Lisco

V sredo, 17. junija smo peljali skupinico planinskih članov na novo zelo zahtevno planinsko pot na naš najbljižji skoraj-tisočak, 948 m visoko Lisco. Po krajši vožnji do izhodišča v vasi Cerje smo opremljeni s priporočeno opremo po krajšem predavanju o gibanju po zavarovanih poteh sprehodili do vstopa v steno.

1

Že vstop v plezalni del je velik pokazatelj, kaj nas je čakalo na preostanku poti. Popolnoma navpična stena je izdatno opremljeno s skobami, ki so poleg jeklenice v veliko pomoč pri napredovanju. Naše udeleženke so po prvih preplezanih metrih te vertikale že veselo vriskale, tako da smo tudi vodniki vedeli, da ne bomo imeli posebnih težav. Varno in zbrano smo z zmernim tempom napredovali po poti. Sama pot je razdeljena na pet raztežajev različnih težavnosti, med njimi pa je speljana prijetna pot z veliko razgledišči. Zadnji plezalni del poti je najtežji – ocenjen je z oceno D/E, zato smo se na tem mestu iz varnostnih razlogov še dodatno varovali z vrvjo.

Vse udeleženke smo srečno pripeljali do Tončkovega doma na Lisci, nekaj jih je skočilo še na cca. 20 m oddaljen vrh, ostali pa smo malce posedeli in poklepetali pri domu ter se okrepčali.
Vsi smo se strinjali, da je bila dogodivščina vredna ponovitve in jo priporočamo vsem, seveda v spremstvu vodnikov.

zapisal: Martin Železnik
fotke: Biserka Lončar, Alenka Potrč

Sv. Peter – turnokolesarski izlet

V soboto, 09. 05. 2015 smo v PD Polet Šentrupert izpeljali naš letošnji turno kolesarski izlet. Na Dvoru, kjer je bilo izhodišče se nas je zbralo 13 in sicer 5 deklet in 8 fantov. Po začetnem veselju zaradi ponovnega snidenja in okrepčilu z orehovo rulado, smo se po začetnih navodilih še skupinsko fotografirali, nato pa odpravili na pot.

Anže, ki je predlagal to turo, ker je tam domačin, je vozil spredaj, jaz pa sem bila metla. Iz Dvora smo se spustili mimo ostankov Auerspergove livarne, prečkali Krko in se povzpeli do kraja Jama, kjer smo zavili levo v Podgozd, kjer se na koncu vasi prične makadamska pot nad Krko, ki smo ji sledili vse do žage v Soteski. Ta del poti je bil najbolj idiličen, sploh tam, kjer smo se čisto približali Krki v kateri so se v od sonca bleščeči vodi ogledovala drevesa. Nad žago smo zavili desno v hrib in se ob zložnem vzponu in nato še spustu pripeljali do Lašč, kjer smo se pri Rojcu okrepčali in odpočili. Nato smo nadaljevali proti sv. Petru, ki je bil cilj naše ture. Sv. Peter je 888 m visok hrib nad Dvorom, ki je vse bolj priljubljena izletniška točka. Na vrhu, ki leži na tromeji občin Žužemberk, Dolenjske Toplice in Kočevje ki jo obeležuje tromejnik, je nekoč stala podružnična cerkev sv. Petra. Ko smo prispeli na vrh, so marljivi člani planinske skupine Dvor ravno končevali z vlivanje tlakov za novo zavetišče, ker je prejšnje po lanskem božiču pogorelo. Na vrhu so se nekateri povzpeli na trinadstropni lesen razgledni stolp in uživali v razgledih, ostali pa počivali na številnih klopcah. Nato smo naredili skupinsko fotografijo in si nadeli ščitnike ter se spustili v dolino. Lidija je za spust uporabila makadamsko pot do Soteske, nato pa se po glavni cesti vrnila na izhodišče malo za nami.

V Gruntarjevem hramu, kjer imajo izredno poceni in dobro točeno pivo, smo imeli zaključek ture na katerem sta se nam pridružila še Lili in Toni, ki sta prišla s cestnimi kolesi, ker se zjutraj zaradi službe nista mogla udeležiti ture. Vremenska napoved za soboto je napovedovala možnost neviht na kar je kazala tudi jutranja oblačnost v kateri smo pričeli turo, vendar je kmalu posijalo sonce, ki nas je spremljalo celo turo. Udeleženci smo bili s turo zadovoljni, saj smo v lepem vremenu in predvsem prijetni družbi preživeli lep dan, zaradi česar se vsem lepo zahvaljujem in jih vabim tudi na naslednje ture.

Mojca Starič

Z mladino v Tamar

Za izlet v Tamar smo se zbrali na dveh točkah. Prva zbirna točka je bila v Mokronogu, kjer  nas je avtobus pobral ob 6.30 uri. Drugič smo se ustavili v Šentrupertu in tam pobrali še preostanek ekipe.
Pot nas je vodila na Gorenjsko, v Tamar, čudovito ledeniško dolino pod Jalovcem. Med potjo smo se ustavili na počivališču na Voklem in si privoščili kavico in jutranje okrepčilo. Po postanku smo se odpeljali do našega slovenskega ponosa v dolini pod Poncami – Nordijskega centra, ki je v gradnji. Parkirali smo ob planiških skakalnicah, se pripravili na pot in se nanjo tudi podali

DSC_4873.JPG

Za pot v Tamar smo izbrali pešpot, po kateri je pozimi speljana tekaška pot. Ob poti smo si ogledali izobraževalne table in se iz njih veliko naučili. Proti koncu poti se je odprl tudi pogled na 2645 m visoko goro Jalovec, ki je za mnoge najlepša slovenska gora. Po približno uri in 20 minut hoje smo prispeli do cilja, še prej pa smo si ogledali izvir slapa Nadiža, ki napaja Savo Dolinko. Na cilju smo se okrepčali ter se spočili. Tudi posončili smo se in se po 45 minutah odpravili nazaj proti Planici, pri čemer smo za pot nazaj izbrali cesto, po kateri dostavljalo zaloge v planinsko kočo. Po koncu poti smo se z avtobusom odpeljali proti Dolenjski z mislijo, da smo skupaj preživeli lep dan, v katerem so uživali tako otroci kot vodniki, ter da gremo naslednji mesec spet skupaj na osnovnošolski izlet.

DSC_4816.JPG

Zapisal: Urban Dimec
Foto: Martin Železnik

 

Petrovo Brdo – Porezen – Bolnica Franja

Člani PD Polet smo se v soboto, 25. aprila 2015 odpravili na Porezen. Boljšega izleta si pred Dnevom upora proti okupatorju ne bi mogli izbrati. Naš najboljši Prijatelj je napolnil minibus, ki nas je zgodaj zjutraj odpeljal iz z jutranjim soncem prebujene Dolenjske proti našemu cilju. Udeležence izleta smo pobirali vse do Škofje Loke. Glavni vodnik Gregor nam je med vožnjo pojasnil potek izleta. Prispeli smo do našega izhodišča v Petrovem Brdu in se odpravili na pot. Ta je bila zelo prijetna, saj ni bilo strmih vzponov. Izjemen razgled, s katerim so pohodniki nagrajeni ob sončnem vremenu, je zastirala gosta megla in rahlo pršenje dežja. Slabo vreme nam ni moglo do živega, saj smo s sabo prinesli veliko dobre volje.

IMG_0504.JPG

Po treh urah hoje smo prispeli do doma na Poreznu, kjer smo se okrepčali in planinske dnevnike obogatili z žigom. Izvedeli smo, da ima dom zanimivo preteklost. Prvotno planinsko kočo je nadomestila po vojni preurejena italijanska vojašnica. Ime je dobila po narodnem heroju Andreju Žvanu – Borisu, ki je padel skupaj s tovariši v boju z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. Ta dogodek obeležuje tudi spomenik na vrhu Porezna, kjer smo opravili skupinsko fotografiranje. Da nas ne bi odpihnilo, smo se na vrhu zadržali le kratek čas. Pred sabo smo imeli še tri ure hoje v dolino proti Bolnici Franji. Hoja je bila naporna, vendar smo skupaj zmogli. Prispeli smo v dolino in čakal nas je še ogled Bolnice Franje.

IMG_0529.JPG

Bolnica Franja je živa zgodba humanosti iz obdobja druge svetovne vojne. V njej so zdravili ranjence različnih narodnosti, tudi takih, ki so si v vojni stale nasproti. Postavljena je v strmi soteski Pasice, skozi katero teče potok Černiščica. Težko si je predstavljati, koliko napora, truda, požrtvovalnosti in poguma je bilo potrebnega za njeno postavitev in zdravljenje ranjencev, saj je soteska tako rekoč neprehodna. Narasli potok je leta 2007 v hudem nalivu uničil večino barak. Izbrisati pa ni mogel spominov in vrednot, o katerih nam spregovori in nas jih uči ta kraj, tako da Bolnica Franja ponovno stoji.

Naš izlet se je zaključil v Novakih, v gostišču Gačn’k v logu, kjer smo si privoščili odlično kosilo. V točno tem gostišču se je po vojni poročila zdravnica Franja, po kateri je poimenovana bolnica. Čakala nas je še vožnja proti domu, kamor smo se zdravi in veseli vrnili v večernih urah, ter si zaželeli srečno do našega naslednjega izleta.

Daniel Pejović