Tokrat smo se planinci planinskega društva Polet iz Šentruperta napotili na Primorsko, našo priljubljeno pokrajino. Mirnsko dolino smo zapustili v soboto zgodaj zjutraj.
Čeprav je bilo vreme med tednom zelo muhasto, se nas je vseeno kar trideset pridružilo našemu prvemu vodniku Martinu, ki je dober poznavalec Soške fronte, s katero je ta tura močno povezana.
V Kromberku, kjer smo začeli našo pohodno pot, nas je pričakalo sonce in ogrelo telesa in srca. S poskočnim korakom smo krenili po stari vojaški poti, t. im. mulatjeri na hrib Sv. Danijela (553mnv). Ogledali smo si ruševine cerkvice Sv. Danijela in si vzeli čas za zasluženo malico.
Med potjo po brezpotju do prelaza Vratca (404mnv) smo si ogledali kaverno, ki so jo uporabljali med Soško fronto. Tu se tudi začne markirana pot na naš tokratni cilj – Škabrijel. Pot je bila sicer med I. svetovno vojno povezovalni jarek, ki ga je avstro-ogrska vojska uporabljala za oskrbo svoje vojske, ki je bila na vrhu hriba. Naš najbolj izkušen vodnik Viki, ki mu včasih rečemo kar Vikipedija, je povedal, da je med ofenzivami dnevno padlo na ta hrib 4500 granat. Eno nam je naš primorski vodnik tudi pokazal.
Na vrhu Škabrijela so nas pričakali čudoviti razgledi na Sveto goro, Kaninsko pogorje, Krn, Bohinjske gore, Triglav pa se je sramežljivo skrival za nežnimi, belimi oblački.
Škabrijel pa minulo soboto ni bil samo naš cilj. Tako smo med drugim srečali nekdanjega poslanca Iva Hvalico, ki jo vsak dan mahne na ta razgledni vrh, na katerem stoji osemmetrski stolp, za katerega trdi, da je visok 12 metrov. Priložnost pa smo imeli spoznati tudi Aljaškega malamuta, ki je priskakljal s prikupno dolenjsko Primorko Nežko, ki si je z veseljem ogledala naš program izletov in obljubila, da se nam bo na kakšnem tudi pridružila, seveda v spremstvu svojega novomeškega prijatelja.
Veselje, prešerno razpoloženje in razposajeno kepanje v čudovitem, sončnem vremenu bi lahko še kar trajalo in trajalo. A treba je bilo iti naprej. Spustili smo se proti Solkanu in si med potjo privoščili še pogled na Solkanski železniški most, ki je zaradi 85 metrov kamnitega loka prava svetovna posebnost.
Zgodaj popoldne smo se v Solkanu vkrcali na naš avtobus, ki nas je popeljal v Zalošče pri Dornberku do Turistične kmetije Vižintin, kjer smo si privoščili toplo malico, ki pa je bila draga, skoraj brez mesa, izbor vin pa je bil še posebej za naše vinske strokovnjake preslab!
No pa nas tudi to ni vrglo iz tira in napokali smo se na avtobus, se napotili domov in se navkljub slabšemu zaključku v vedrem razpoloženju že v zgodnjih večernih urah vrnili domov.
Bojan Brezovar
no images were found