PD Polet Šentrupert se lahko pohvali z bogatimi in raznovrstnimi aktivnostmi, med katere sodijo tudi – že tradicionalni – poletni tabori. Letošnji – osmi – je bil v Makedoniji.
Udeležilo se ga je 38 pohodnikov, največ iz domačega društva, nekaj pa tudi iz trebanjskega in Ljubljane.
Zgodnje sobotno jutro, 29. junija, je bilo živahno, saj smo se za devet dni (do 7. julija) odpravljali v Makedonijo. To je republika bivše Jugoslavije, od 8. septembra 1991 pa je samostojna država z imenom Republika Makedonija. Je celinska demokratična država na Balkanskem polotoku, s površino 25.333 km² in le malo več kot dvema milijonoma prebivalcev. Glavno mesto je Skopje (515.000 prebivalcev). Zaradi spora z Grčijo, ki ne dovoli rabe imena Makedonija, je v mednarodnih organizacijah uradno ime države Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Večja mesta v državi so še Bitola, Kumanovo, Prilep, Tetovo …
V državi je veliko znamenitosti, vrednih ogleda. Naša vodnika, Jože Bučar in pomočnik Bojan Brezovar, sta se odločila za zahodni del Makedonije. Glavne niti povezovanja so bile v Jožetovih rokah.
Prvi cilj je bila beograjska trdnjava Kalamegdan nad izlivom Save v Donavo. Od leta 1880 je to največji beograjski park, v času nastanka pa je pomenil mesto, kjer so se bitke začele. V turškem jeziku pomeni namreč beseda kale polje, megdan pa borba. V parku je vojni muzej, živalski vrt, več spomenikov pomembnih javnih osebnosti, prirodoslovni muzej, razna otroška igrišča … Skice za preureditev trdnjave v park je zasnoval beograjski arhitekt Emilijan Josimović.
Pot nas je nato vodila v prestolnico Makedonije Skopje. To je moderno mesto. Samo področje je znano po potresih. Zadnji velik potres je mesto razdejal leta 1963, na kar popotnika opozarja ura na železniški postaji, ki se je ustavila ob začetku potresnega delovanja. Zanimiv je kamniti most iz 15. stoletja, ki povezuje Čaršijo (turški del) z novim Skopjem. V novem delu mesta je veliko megalomanskih kipov, ki so bili postavljeni v zadnjih letih.
Še isti dan smo šli na ogled kanjona Matka in samostana Sv. Nikola nad reko Tresko. Po spustu so nas s čolnom prepeljali čez jezero, od koder smo nadaljevali pot proti Popovi Šapki, kjer smo prespali v planinski koči.
Naslednje jutro smo se povzpeli na najvišji vrh Makedonije, Titov vrh (2748 m nad morjem). Imeli smo srečo, da ni bilo vroče, saj se je pot vlekla »kot kurja čreva«. Titov vrh stoji v pogorju Šar planine v zahodnem delu Makedonije. Pred drugo svetovno vojno se je imenoval Veliki Turčin. Planinsko društvo iz Tetova od leta 1980 dalje organizira ob 25. maju pohod na vrh, izhodišče pa 1700 m visoka Popova Šapka.
V torek nas je pot vodila mimo Mavrovskega jezera po slikoviti dolini Črnega Drima proti Ohridu, kjer smo se nastanili v zasebnih apartmajih. Med potjo smo si ogledali cerkev sv. Jovana Bigorskega in rezbarsko mojstrovino največjega ikonostasa v Makedoniji. Na Ohridu so se nekateri okopali v Ohridskem jezeru, po večerji pa smo utonili v sladek spanec.
V sredo smo si ogledali mesto Ohrid in se povzpeli na Galičico (1984 m). Mesto Ohrid je središče Ohridske regije. Okoli jezera je 365 cerkva, torej za vsak dan v letu ena. Od leta 1980 sta Ohrid in Ohridsko jezero na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESC-a. Zvečer je sledila slavnostna večerja v Vevčanih, kjer so za dobro vzdušje dodatno poskrbeli domači glasbeniki. Jedlo, pilo in plesalo se je na veliko.
V četrtek smo pot nadaljevali proti Bitoli, kjer smo si ogledali Heraklejo, zgodovinsko antično mesto, ki ga je ustanovil Filip II. Makedonski sredi 4. stoletja pred Kristusom. Mesto so poimenovali po mitološkem junaku Herkulu. Po ogledu smo se nastanili v hotelu Molika, od koder se je naslednje jutro večina povzpela na Pelister (2601 m), ena skupina pa je do koče pri Golemu jezeru, kjer smo prespali, prišla po poti iz doline.
Mesto Prilep, središče tobačne industrije, se ponaša z drugim največjim muzejem na svetu o tobaku in pripomočkih za kajenje skozi zgodovino. Prijazen vodnik nam je povedal veliko legend, ki se navezujejo na zgodovinske osebnosti, povezane s tobakom. Mesto je bilo zgrajeno na vzpetini Markove kule, ki smo si jo prav tako ogledali.
Čas našega potepanja po Makedoniji se je iztekal. Zadnji dan smo si ob povratku proti domu ogledali še Stobi, največje antično makedonsko mesto. V svojem času se je imenovalo Paionia. Človek ima res kaj videti, saj je to najbolj znano makedonsko arheološko nahajališče. Kar je od antičnega mesta ostalo, leži ob Vardarju in Crni reki. Mesto je svoj čas imelo strateški pomen in je bilo vojaško in trgovsko središče od Donave do Egejskega morja.
Vsak poletni tabor, ki smo ga planinci PD Polet Šentrupert preživeli, je bil zanimiv, poučen in prijeten. Kam se bomo podali naslednje leto? Odgovora še nimamo, verjetno pa bodo naši vodniki spet »pogruntali« kaj zanimivega.
Pot domov, ki nas je čakala, je bila kljub veliki daljavi prijetna. Ob pogovorih, smehu, hrani, pijači … je hitro minilo in v zgodnjem nedeljskem jutru smo se polni lepih vtisov vrnili v domače zavetje.
Marija Zagorc
no images were found