Pred nami je bil še zadnji izlet v tem letu, tokrat z neznanim ciljem.
Usedli smo se v avtobus, ki je zapeljal proti Sevnici. Po okrepčilu z
velikimi in slastnimi rogljiči ter kavo v Boštanju smo prevozili del
Sevnice in se usmerili proti severu. Cesta, delno makadamska, je
vijugala skozi gozd. Pripeljali smo se v severni del Kozjanskega, v
naselje Dobrina, kjer se je pričela Grajska učna pot Žusem, ki so jo
domačini urejali v okviru projekta LAS, odprli pa leta 2013.
Dolga je okoli devet kilometrov.
Uradni vodič društva Izviri, ki je tudi upravljalec poti, nas je popeljal
prek Dobrinskega potoka, kjer smo kmalu zagrizli v breg po še z
ivjem pobeljenem in rahlo drsečem travinju. Povzpeli smo se na
manjši grič Molovice, od koder se je ponujal lep, vendar zaradi megle
nekoliko zastrt razgled na Dobrino in Žusem. Srečanje s prvim
doživetjem, ki so ga poimenovali »srečanje z žarkom in kapljico«,
smo izrabili za kratek počitek. Sledil je ponovni spust do
Dobrinskega potoka in zaselka Žamerk, kjer stoji kapelica, nad njo pa
se dvigujejo pečine, na katerih so ostanki nekdanjega gradu. Drugo
doživetje, poimenovano »nad grajskim rovom«, temelji na legendi o
grajskem rovu, ki naj bi povezoval gradova Žamerk in Žusem.
Ruševine gradu Žamerk so po oceni stare že petsto let, tunela pa
dejansko niso nikoli odkrili.
Pot smo nadaljevali z vzponom na vrh Žusma. Na približno polovici
vzpona smo zagledali razvaline gradu Žusem, ki se prvič omenja pred
približno osemsto leti in je v svoji dolgi zgodovini pripadal tudi
Celjskim grofom. V času kmečkih uporov so ga razdejali kmetje,
kasneje pa je začel propadati zaradi izogibanja davkom konec
19. stoletja. Z gradom je povezanih veliko legend. Ena izmed njih, ki
je tematsko urejena, govori o grofični Ani, ki je bila ugrabljena, zanjo
pa so ugrabitelji zahtevali visoko odkupnino. Ogled »skrinje z
zakladom« nas na srečo ni navdal s pregrešnim pohlepom.
Sledila je lahkotna hoja po starodavni grajski poti. Postopoma smo se
vzpenjali zapuščali dolino megle. Nad nami se je pojavilo modro
nebo. Razgledi so izza bližnjih dreves segali do pobočij Boča in
Donačke gore. Ob poti je urejena koliba, v kateri so zbrane različne
naprave, s pomočjo katerih je mogoče posnemati naravo, zato smo
tej točki nadeli ime »zvoki narave«. Do naselja Žusem nas je ločilo le
še nekaj sto metrov. V majhnem naselju stojita dve cerkvi: starejša,
Jakobova, in dvesto let mlajša, Valentinova. V naselju je bilo nekdaj
več gostiln, sedaj pa je močno izpraznjeno. Na eni izmed stavb, kjer
je še stal obledel napis nekdanje gostilne, je viselo obvestilo, da jo
prodajajo. Vzpon na »Stolp ljubezni«, ki so ga planinci postavili
preteklo leto, ni več sodil v učno pot. Zaradi njegovega lepega imena
in bližine (le deset minut hoje), smo se seveda povzpeli do njega,
nekateri celo nanj. Z vrha stolpa se je videlo vse do hrvaškega
Slemena.
Iz Žusma smo se pričeli spuščati v dolino, kjer nas je čakal avtobus.
Celotno učno pot s postanki smo opravili v štirih urah. Ob 13.30 smo
zapustili Dobrino in se odpeljali v Virštanj, kjer nas je v gostilni že
čakalo pozno kosilo. Po njem je sledila predstavitev vseh letošnjih
vzponov in pohodov ter programa vzponov, pohodov in izletov za
naslednje leto; razdeljene pa so bili tudi dobitki predhodno kupljenih
srečk. Za dobro vzdušje je poskrbel harmonikar, nekaj parov se je ob
poskočnih melodijah na koncu tudi zavrtelo. Malo po sedmi uri
zvečer smo se zadovoljni vrnili na izhodišče nepozabne poti.
Ana Murn
