Skip to content Skip to footer

Pohodni tabor v Srbiji 2015

Po enoletnem premoru smo v organizaciji PD Polet Šentrupert odšli
na aktivni dopust  po vzhodnem delu Srbije. Program je obljubljal
veliko zanimivosti, tako hribovskih kot turističnih.
Na pot smo se odpravili v soboto, 4. 7. 2015. Zbirališče pred sedežem
društva v Slovenski vasi je bilo kljub zgodnji jutranji uri živahno.
Prijazna šoferja sta prtljago pohodnikov zložila v avtobus in krenili
smo proti Srbiji. Do Beograda je bilo nekaj krajših postankov za
osebne potrebe. Cilj prvega dne so bile toplice Sokobanja.
Sokobanja je  turistično mesto, ki leži  v jugovzhodni Srbiji. Obkrožena
je s štirimi planinami, in sicer so to Rtanj (1570 mnv), Ozren (1117
mnv), Devica in Bukovik. Skozi mesto teče reka Moravica, ki  izvira
pod planino Device. Mesto ima veliko naravnih znamenitosti, kot so
Lepterija, stari grad Sokograd, Kalinovica na Ozrenu, izvor reke
Moravice (Vrelo), Barukdžije, Sesalačka pećina, Vrmdžansko jezero in
grad.
Za Sokobanjo domačini pravijo, da je gospodar kopališkega turizma v
Srbiji. Čisti zrak, kvalitetne termalne vode in mnogo parkov so idealno
mesto za zdravljenje pljučnih in revmatskih bolezni, a pogosto jo
priporočajo za oddih in rekreacijo.
Drugi dan našega potepanja je bil cilj Rtanj, planina, ki Srbom pomeni
zaradi svoje pravilne piramidaste oblike magično goro. Najvišji vrh se
pri domačinih imenuje »Julius«m. Tako ga imenujejo po lastniku
rudnika v vasi Rtanj, Julijusu Minhu. Sicer je zanj znano ime Šiljak. Po
prenehanju delovanja rudnika se je prebivalstvo močno zmanjšalo.
Ostali so stari ljudje, mladi pa so odšli za delom v mesta ali v tujino. V
najboljših časih delovanja rudnika je v Rtanju in okoliških vaseh
živelo tudi okoli 1500 Slovencev, tako da so Srbi rekli, da je Rtanj
največje slovenski kraj v Srbijji. Pri domačinih je znan rtanjski čaj, ki je
bil zelo dober.

Rtanj

Po sestopu s planine smo se z avtobusom peljali do arheološkega
najdišča Gamzigrad, ker smo si ogledali ostanke poznoantične palače
Felix Romuliana (Srečna Romulina). Leži ob cesti, ki povezuje Zaječar
s Paraćinom. Pomeni eno najbolj zanimivih antičnih naselij, ki so bila
odkrita v Srbiji iz časov Rimskega imperija. Ostanki tega utrjenega
castruma, ki je bil večji in pomembnejši od Dioklecijanove palače v
Splitu, pričajo, da gre za zelo važno naselje in skoraj gotovo za
rezidenco cesarja Galerija. Dosedanja arheološka izkopavanja so
odkrila obzidje približno kvadratnega tlorisa z valjastimi obrambnimi
stolpi, več različnih zgradb, termalna kopališča in večje število lepih
mozaikov.

Romulin

Po prespani noči v Sokobanji smo pot nadaljevali do Knjaževca,
mesta, ki je bilo v 17. stoletju prvič omenjeno kot Grgusovac. Ogledali
smo si etnološki muzej, ki je v sklopu Centra za arheološka
raziskovanja. V muzeju je predstavljeno življenje od davnine do
danes. Ostanki kažejo, da je bilo to območje že poseljeno od davnine.
Ena izmed posebnosti so bile nogavice, pletene z dvojno nitjo in
lepimi okraski. Izdelovali so jih za moške in ženske in še danes
pomenijo darila za pomembne predstavnike tako političnega kot
kulturnega in gospodarskega življenja.Pomemben pečat muzeju je dal
sodobni srbski slikar Dragoslav Živković, ki ima v muzeju slike,
narisane z ogljem.
V samem arheološkem parku v vasi Ravne je zanimiva trta,
upodobljena na rimskih nagrobnikih.
Mesto leži v znanem vinorodnem področju, kjer rastejo avtohtone
sorte prokupac, vranac in plovdino. Ustavili smo se v vinski kleti Jović
v vasi Ravne. Poskusili smo sedem različnih vin. Vsa so bila dobra.
Zanimiva mi je bila misel lastnika, ki je rekel, da je vinogradništvo
njihov hobi, pridelajo pa v povprečju do petdeset tisoč litrov vina.
Dan smo zaključili s prenočevanjem v hotelu Zeleni vir v neposredni
bližini Niša.

Vino1

Naslednje jutro smo si ogledali niško posebnost iz zgodovine, Čele
kulo (posrbljen turški izraz Kelle Kule: stolp iz lobanj). To je kostnica v
obliki stolpa. Stolp so zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu
prebivalstvu vzidali lobanje srbskih upornikov, pobitih med prvo
srbsko vstajo na Čegru. Zgradili so jo leta 1809. Vzidanih je bilo 952
glav, do danes jih je ostalo 52 in so zaščičene s steklom.

skuls

Sreda je bila namenjena vzponu na najvišji vrh Srbije Midžor (2169
mnv), ki leži v pogorju Stara planina. Po jutranjem bujenju in zajtrku
smo se zaradi vročine kar zgodaj odpravili na pot, ki je bila lepa.
Vreme nam je dobro služilo in razgled je bil veličasten. Po prihodu v
planinsko kočo smo se odpravili do Džavolje varoši, kjer so bili v
preteklosti rudniki svinca, cinka, bakra, zlata, srebra in železa. Še
vedno so vidna rudniška okna in rovi. Legenda pravi, da zlodej ni
maral ljudi, ki so se lepo razumeli, zato je posegel vmes. Ob neki
poroki so hudiču svatje želeli preprečite njegove grde namene, a je
hudič vse spremenil v danes čudovite skulpture, ki so sicer delo
naravne erozije. Oblika se spreminja, vse skulpture pa se začnejo na
tleh, saj imajo na vrhu tak ali drugačen kamen. V tem območju je tudi
cerkev sv. Save. Zgradil jo je moški, ki se je tako zaobljubil, če se bo
rešil hudiča. Ljudje še danes verjamejo v čudeže in v namen sreče ali v
upanju izpolnitve želja obešajo na drevo pred cerkvijo bele robce, ki
jih je treba sneti po sedmih dneh …

skulpture

Večer smo zaključili v Prolom banji, kjer smo si lahko ogledali etno
krčmo, v kateri mi je bila zelo zanimiva srbska hiša iz začetka 20.
stoletja in različni pripomočki, ki so jih uporabljali pri vsakdanjem
delu, domačo cerkev, prisluhnili glasbi v hotelu, kupili kaj … za
vsakogar se je našlo kaj zanimivega.
Četrtek  je bil dan za sprostitev. Med potjo do večernega cilja,
Kopaonik, smo si ogledali samostana Studenica in Sopočani. Oba sta
pod zaščito Unesca. Freske v Sopočanih pomenijo vrh bizantinske
umetnosti.
V petek smo se povzpeli na najvišji vrh Kopaonika, imenovan
Pančićev vrh (2016 mnv). Vse skupaj je bil dveurni soprehod. Razgled
je bil slabši zaradi megle, ki je na trenutke izginila in nam ponudila lep
pogled na bližnjo in daljno okolico. Ob odhodu s Kopaonika je rahlo
deževalo.

pancicev

Pot nas je vodila do Zlatibora, kjer smo prenočili s petka na soboto.
Sobotno jutro je bilo obarvano zgodovinsko, gospodarsko in
kulturno. Obiskali smo Svirogojno, vas in hkrati muzej na prostem, v
katerem imajo s področja Zlatibora zbrane značilnosti življenja v
preteklosti (pletiljstvo, domače obrti od kovaštva do mizarstva,
arhitekturne značilnosti hiš s konca 19. stoletja, razvoj takratnega
šolstva predstavlja stara učilnica …) Pletiljski izdelki niso za
povprečnega obiskovalca le pletenine, ki jih koristno uporabi, ampak
so prave umetnine  tako z načinom kot barvami in oblikami.
V nacionalnem parku Tara smo se popeljali po ozkotirni železnici,
imenovani Šarganska osmica. Prepričali so nas (vsaj mene), da vse
znajo danes dobro tržiti.

svirigojna

Zelo zanimiv je bil obisk Drvengrada, mesta, ki je bilo zgrajeno po
zamisli filmskega režiserja Emira Kusturice. Ulice so imenovane po
znanih osebnostih: Novaku Džokoviću, Nikoli Tesli, Ivu Andriču,
Stanleyu Kubriku, Edvardu Rusjanu, Diegu Maradoni …
Zadnji večer smo prisluhnili še kremanskim prerokbam, za katere
domačini pravijo, da so resnične in po svetu uveljavljene na tretjem
mestu. Pravijo, da je dovolj, če tam prespiš in vse težave izginejo. Če
kdo verjame, je lepo …
Zadnje prenočevanje je bilo v hotelu Šargon, kjer nas je sprejel zelo
uglajen gospod in nam nudil prijetno bivanje  na naši poti po Srbiji.
Doživeli, videli in slišali smo veliko zanimivih stvari, tako da je vse
skupaj kar prehitro minilo.
Vse lepo se konča in nedelja je bila dan za odhod. Čakala nas je dolga
vožnja s krajšimi postanki. Domov smo prišli v večernih urah.

besedilo: Marija Zagorc
slike: Mojca Starič