Člani PD Polet smo se v soboto 13. 5. 2017 podali na pot sedmih slapov, v hrvaški Istri. Za izlete na Primorsko je že v navadi, da je udeležba zelo dobra. Izleta, ki sta ga vodila Marjan Kobav in Bojan Brezovar se je udeležilo tudi sedem otrok, ki so še kako popestrili dogajanje. Avtobus nas je preko Črnega Kala pripeljal do mejnega prehoda Sočerga, kjer smo prečkali mejo, in nato do Buzeta.

Pohod smo začeli pri pivovarni Favorit. Najprej smo hodili ob kanalu reke Mirne in prišli do začetka Steze sedmih slapov. Tam smo zavili v kanjon rečice Drage, do prvega slapu z imenom Zagon. Tu se je urejena pot spremenila v z vrvmi varovano ozko stezico, ki je strmo navzgor zavila proti drugemu slapu – Bačva. Nadaljevali smo proti Zeleno – plavemu jezeru in zavili levo proti tretjemu slapu. Strma in razmočena pot je zahtevala pazljivost in kar nekaj fizične moči. Na čelu so se nam nabrale potne kaplje, Marjan pa nas je pomiril, da bo najtežji del poti v kratkem premagan. V steni nad plezališčem smo ob postanku opazovali akrobacije lastovk, ki tam gnezdijo. Z kar nekaj truda smo premagali omenjeni kanjon, ki je zahteval prvi počitek. Na vrhu kanjona je lep razgled na Buzet in stene, pod katerimi smo prej hodili. Pavzi je sledil blag spust do četrtega slapu Mala Peč, kjer je jezerce pod spodmolom. Tu smo naredili skupinsko fotografijo. Sledila je blatna pot stezah in kolovozih do Napoleonovega mostu. Kamniti most je v času Ilirskih provinc postavila Francoska vojska. Začetno nerganje nad blatom nas je minilo, saj bolj kot smo pazili na korak, bolj umazani smo bili. Namreč, še v zgodnjih jutranjih urah je močno deževalo. Dobra stran dežja pa je bila ta, da so bili vsi slapovi zelo vodnati, jezerca in tolmuni pod njimi pa obilni. Spominjali so na rajske prizore slapov iz filma Plava laguna. Prečkali smo Napoleonov most, šli mimo opuščenih hiš do zaselka Kuhari in nato Kotli s petim slapom, kjer je v bližini izvir Mirne pri najmanjšem mestu na svetu, Humu. Tam smo si privoščili zasluženo malico in poizkusili pivo Favorit.

Za nami je bil najtežji del poti. Tu so najbolj uživali otroci, ki so namočili čevlje v prav vsako lužo vode, ki se je nabrala v jamah v pragovih lehnjaka. Veselje je bilo nepopisno, dokler ni eden od pogumnih fantov ”štrbunknil” v vodo, kasneje je v teku izzival se drugega vodnika. Oblekli in preoblekli smo ga v rezervna oblačila, pa ni ostal suh prav dolgo. V nadaljevanju so nam pot prekrižali motoristi in blato je zopet frčalo po zraku. Zagotovo je bil to najbolj blaten izlet do sedaj. Narava ni skoparila ne z vodo, pa tudi sonca je bilo obilo. Ob vrnitvi do avtobusa, je bil voznik ob pogledu na nas kar malo zaskrbljen. Težav ni bilo saj smo se preobuli in preoblekli. Pot so z lahkoto zmogli tudi najmlajši pohodniki, katerim gredo posebne pohvale, pa da bi se naših izletov še pogosteje udeležili. Najbolj blaten izlet do sedaj smo zaključili z prihodom domov v večernih urah.

Srečno do 10. 6. 2017, ko se podamo v zelo zahteven Košutnikov turn in 17. 6. 2017 na Dnevu slovenskih planinskih doživetij v PD pod Storžičem. Slike z izleta je prispeval možakar z največjim fotoaparatom v društvu – šerif.

Srečno in vabljeni!
Daniel Pejović

V soboto, 25. marca, na materinski dan, smo imeli Poletovci organiziran tretji izlet v letu 2017.  Vremenska napoved je za ta dan obljubljala fenomenalen, sončen in topel dan. Zbralo se nas je 51, od tega kar nekaj otrok, saj se nam je po dolgem času pridružila Marta z mladimi člani planinskega krožka na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Avtobus je po načrtih odpeljal iz Šentruperta, se ustavil na Mirni, v Trebnjem in na Dolgem mostu v Ljubljani, prva daljša postaja pa je sledila na počivališču Lom, kjer smo si v večini privoščili kavico. Po dobrih 20 minutah smo pot nadaljevali proti Sežani, pobrali še zadnjega člana, Marjana Olenika, in vožnjo nadaljevali  mimo Dutovelj in Komna do vasi Lipa, kjer je bil začetek naše poti. Vožnjo mimo prelepih kraških vasi nam je Marjan krajšal z zanimivimi zgodbami in legendami o imenih krajev in še čim.

V vasi Lipa nas je avtobus odložil, Marjan nam je razložil nekaj stvari o Soški fronti in že se je dolga kolona pohodnikov začela vzpenjati proti prvemu vrhu, Trstelju, na nadmorski višini 643 m. Pot je minila zelo hitro, saj smo ves čas pridno klepetali. En dva tri smo bili pri Stjenkovi koči, ki se nahaja malo malo pod vrhom, in tu naredili prvi krajši postanek za okrepčilo. Sledil je vzpon na vrh, med katerim smo Marjan ter ostali vodniki planincem razkrivali, do katerih razglednih točk seže naš pogled. Sledil je spust proti vrhu Stola na nadmorski višini 628 m. Večino poti so nas spremljali jarki in kraške jame, ki so pričali o Soški fronti. Seveda smo si prvo, ki so jo na poti opazili otroci, z zanimanjem ogledali tudi starejši.

Pot smo nato nadaljevali po grebenu Črnih hribov: Lesenjaka (555 m), Renškega vrha (449 m) in Fajti hriba (449m) ter mimo neštetih jarkov in zaklonišč do spomenika na Cerju (343 m). Vmes, približno na pol poti, je sledil postanek za malico in hidracijo. Med tem sem puncam, zainteresiranim za iskanje divjih špargljev, razkrila skrivnost, kako jih najti.
Po približno petih urah lahkotne hoje smo prispeli do cilja našega izleta, spomenika na Cerju. Med potjo smo lahko občudovali čudovit razgled na morje in okoliške hribe. Na hitro smo se preoblekli, degustirali  različne sladke in tekoče zadeve in že nas je Marjan začel priganjati, da se nam mudi na ogled pomnika braniteljev Slovenske zemlje. Tam smo z zanimanjem prisluhnili temeljiti in zanimivi razlagi o pomenu razstavnih prostorov/nadstropij. Za konec smo šli še na »teraso« s prelepim razgledom, se zahvalili za strokovno vodenje in že sedli v avtobus.

Naslednji na programu je bil ogled Krompirjeve jame, kjer je v vojnih časih potekala fronta – tu se je skrivalo do 500 vojakov in general štab. Glede na izraze na naših obrazih je bilo razbrati, da nam nekako ni jasno, kam so se vsi stlačili. Sledila je še zaslužena malica v eni od bližnjih osmic, za piko na i je poskrbel kraški teran.
Preostalo nam ni drugega, kot da se polni doživetij v prečudovitem vremenu, ob neverjetnem razgledu in v dobri družbi odpravimo proti domu. Najprej smo oddali Marjana v Sežani, sledil je postanek v Ljubljani, ker smo se končno poslovili tudi mi in preostalim udeležencem zaželeli srečno pot na Dolenjsko in čimprejšnje snidenje.

besedilo: Alenka Potrč
fotografije: Martin Železnik