V soboto, 16.11.2013, smo se planinci Planinskega društva Polet spet odpravili raziskovat naš prelepi hriboviti svet Slovenije. Cilj je bilo Posavsko hribovje – želeli smo osvojiti Mrzlico. V neugodnih vremenskih razmerah bi bil tudi ta vrh z višino 1.122 metrov lahko pravi podvig, vendar nam zima še ni nasula snega, pa tudi jesen nas ni zmočila z dežjem.
Na pot smo se odpravili v zgodnih jutranjih urah, čeprav do Trbovelj tudi z avtobusom ni preveč daleč. Odpeljali smo se še malo višje na prelaz Vrhe (725 m) in pri lovskemu domu začeli z našim pohodom. Tokrat se je v vlogi vodnika prvič preizkusil pripravnik Martin in ob pomoči izkušenega vodnika Jožeta vodil dvaindvajset pohodnikov. Pot, ki nas je vodila po markiranih gozdnih poteh in stezah, ni bila zahtevna za prekaljene planince. Ko smo se vzpenjali više, je bilo vedno bolj megleno, tako da smo bili prikrajšani za lepe razglede. Do planinskega doma na Mrzlici smo prispeli v uri in petnajstih minutah. Odločili smo se, da se v planinskem domu, ki je septembra praznoval okroglo petdesetletnico ponovne postavitve, okrepčamo in malo tudi ogrejemo. Prvo kočo so na Mrzlici postavili že davnega 1899, vendar so jo partizani julija 1942 požgali in tako preprečili nastanitev nemških okupacijskih enot. O partizanskem delovanju na teh krajih pričajo tudi številni spomeniki in obeležja, nekaj smo jih videli tudi na naši poti, ki je bila hkrati tudi pot kurirjev in vezistov.
Prijazna oskrbnica v planinskem domu nas je postregla s toplim čajem, kavo in drugimi »zdravili«. Za topel opoldanski obrok je bilo še prezgodaj, zato smo se po okrepčilu povzpeli še na sam vrh Mrzlice, ki je od koče oddaljen le pet minut hoda. Na vrhu smo s pomočjo smerokaza lahko le ugotavljali, kateri vrhovi so v lepem vremenu vidni z Mrzlice.
V dolino smo se spustili po drugi poti. Že po pol ure spusta nas je pozdravilo sonce, megle pa so se začele počasi trgati. Kar malo žal nam je bilo, da se že vračamo. Pot nas je vodila do doma na Kalu (985 m n.v.) in nato prek travnatih pobočij in gozdnih stez do vasice Boben pri Hrastniku. Hoja po razgibani pokrajini je bila prijetna in bolj zahtevna kot vzpon iz prelaza.
Na avtobusnem parkirišču v Hrastniku nas je pričakal prevoznik Prijatelj. Odpeljali smo se do Radeč in si privoščili pozno kosilo, nazdravili ob jubileju Mariji in v zgodnjih popoldanskih urah smo bili že doma. Kar malo prekratek izlet za novembrski dan, ki nas je popoldne razveseljeval s soncem.
Zapisala: Martina Ruperčič
Fotografije: Martina Ruperčič in Martin Železnik
no images were found