Minulo soboto, 22. junija, smo se planinci Planinskega društva Polet odpravili proti našim južnim sosedom – cilj je bil 1353 m visoki vrh Fratarja nad Grobnikom.
Na pot smo se odpravili v zgodnih jutranjih urah, brez težav prečkali mejo s sosednjo Hrvaško, vendar šele ob deveti uri dopoldan prispeli v vas Podkilovec, ki je bila naše izhodišče za vzpon.
Ura je bila res že pozna za začetek dolge poti, vročina je že začela pritiskati, vendar smo se vsi odločili, da se povzpnemo do planinske koče Hahići in morda še na vrh Fratarja.
Edi, ki je bil glavni vodnik, je seveda najprej preveril našo opremo – čelada je bila obvezna. Malo smo se spraševali, kje jo bomo sredi teh zelenih vzpetin potrebovali, toda zaupali smo vodniku in še ta del opreme je romal v naše nahrbtnike.
Pot nas je najprej vodila po travnikih in kolovozih do malo znanega bisera Grobničkih Alp – Mudna dol. Debelo uro smo potrebovali, da se je pot začela malo vzpenjati. Ob vstopu v poraščeno sotesko potoka Sušica smo si nadeli čelade, saj se je začel najbolj zanimiv del naše poti. Pobočja ob suhem potoku so bila res strma in skalnata. Na treh mestih smo se morali povzpeti po navpični steni. Na nekaterih mestih soteska ni bila širša od dveh metrov, na najglobjem mestu pa je višina sten presegala 70 metrov. Res smo lahko občudovali čuda narave.
Vzpon za vseh osemnajst pohodnikov ni bil pretežak in po dveh urah smo se vsi srečno prebili skozi kanjon. Privoščili smo si malico iz nahrbtnikov in se odpravili po ne preveč strmih travnikih naprej. Vročine ni bilo več čutiti, v kanjonu smo se prijetno ohladili, pa tudi višina se je že poznala. Še dobro uro in prišli smo do razpotja, ki nas je vodilo proti vrhu Fratarja in proti koči na Hahlićih.
Tisti, ki smo imeli še dovolj moči, smo se odločili, da se povzpnemo na vrh, nekaj pohodnikov pa je odšlo proti koči. Čez eno uro naj bi se vsi srečali tam, saj naš vrh ni bil oddaljen več kot pol ure. A prevelika vnema ali pa morda žeja sta botrovali temu, da smo se kar malo zgubili, zgrešili markacije, se vračali in iskali pot preko masivnih kamnitih skal, skozi katere je sililo nizko ruševje. Po dobri uri nam je vendarle uspelo osvojiti 1353 metrov visoki vrh Fratarja.
Samo kratek postanek, fotografiranje in že je sledil spust do koče Hahlići na višini 1097 m, kjer je druga polovica ekipe že nestrpno čakala, da se vsi skupaj po drugi poti vrnemo v dolino. Zadnji počitek in okrepčilo je bilo zato bolj kratko, saj je bilo do našega avtobusa še zelo daleč.
Vračali smo se po kamniti poti čez travnike in preko gozda v dolino. Po dveh urah smo vendarle prispeli na cilj.
Pot je bila res dolga, mestoma tudi težavna, a na koncu smo bili vsi zadovoljni, saj smo spet prehodili novo pot, odkrili drugačen gorski svet.
Odpeljali smo se še do gostišča v Boslijevem, si privoščili topel obrok in potem nas je čakala le še vožnja do doma, kamor smo se pripeljali zelo pozno, utrujeni, a zadovoljni in v pričakovanju naslednjih podvigov. Čez teden dni se bomo namreč že potepali po Makedoniji.
Martina Ruperčič
no images were found