Letos smo se že drugič organizirali tabor PD POLET EXTREME v Arcu nad Gardskim jezerom. Kljub zelo slabim vremenskim napovedim, ki se k sreči niso povsem uresničile, smo se skoraj vsi prijavljeni tabora udeležili.
V sredo smo zgodaj zjutraj odšli od doma in se na počivališču Povir ustavili na jutranji kavici, kjer nas je že pozdravilo sonce in z optimizmom smo se odpeljali proti Arcu. Žal se je vreme skazilo in dež, ki nas je pričakal nekje na polovici poti, nas je spremljal ves dan. K sreči smo se lahko ob prihodu že namestili v apartmaje. Sedem se nas je z dežniki odpravilo na 13 km dolg krožni pohod na hrib nad kampom. Najprej smo se povzpeli na grad, od koder smo občudovali Arco in okolico, nato pa se spustili na cesto na koncu križevega pota in mimo cerkve San Maria po Sentiero dei Lecci do Monte Colodri, na vrhu katerega je križ. Spustili smo se nazaj na potko in nadaljevali po grebenu pod Monte Coltom do Romanskega mostu in nato po asfaltni cesti nazaj do kampa. Večina si je pot skrajšala po novo narejeni ferati.
Zvečer smo se srečali še z ostalimi udeleženci našega tabora in se prešteli: bilo nas je štirinajst Poletovcev, štirje naši prijatelji iz Planinskega društva Trebnje in še šest ostalih, večino gorskih kolesarjev. Seveda moramo povedati, da smo imeli tudi našo najmlajšo udeleženko, malo Lejlo, ki bo, če bo sledila očetu, najbrž kolesarka ali pa mogoče plezalka. Vse pa je navdušila tudi psička Oli.
Drugi dan smo se odpravili na različne dejavnosti: feratarstvo, plezanje, tek in kolesarjenje.
Kolesarski del odprave v Arcu je deloval v treh različnih skupinah. Peter in Jože sta se s svojimi kolegi, ki so bili nastanjeni drugje, odpravljalia na težje ture nad Limonijem. Mojca, Damjan, Anže in Joc pa smo opravili dve turi. Med ostalimi sta Bojan in Martina opravila eno popoldansko turo do Lago di Toblina, na kateri se jima je del poti pridružila tudi Marija, ki je dopoldan že opravila svojo turo, prav tako zopet v soboto solo turo.
Prvo turo smo odpeljali na praznični četrtek, 1. maja, ko je bila vremenska napoved lepa.
Tura je imela izhodišče v kampu Arco. Napotili smo se proti središču Arca in prečkali reko Sarco, nato pa se vzpenjali po njenem desnem bregu skozi nasade mogočnih oljk, od koder se nam je odpiral pogled na Arco. Nato smo zavili desno na makadamsko pot in občudovali muzej na prostem, kjer smo najprej zagledali kamnite žabe raznih barv, nato pa še ptičke, termite in raznovrstne skulpture. V nadaljevanju smo vozili med vinogradi in prispeli v kraj Masi di Vigo, kjer smo na klopci v središču kraja imeli postanek za okrepčilo in počitek. Nato smo se spustili do glavne ceste in jo prečkali ter nadaljevali vzpon po nasprotnem hribu najprej po asfaltni cesti, nato pa po makadamski poti in nato končno po širši singli, ob kateri je bila tudi razvalina. Ko smo prispeli na asfalt se nam je odprl pogled na Lago di Cavedine. Po kamniti potki čez hribček do kolesarske ceste, ki vodi iz Arca proti Toblinu, smo se vrnili na izhodišče. Tura je bila dolga 37 km in imela 1000 m vzponov. Tura kljub prijetnemu vzdušju, počasni vožnji, postankom in lepim krajem zaradi nezahtevnih spustov ni zadovoljila naših pričakovanj, zato smo navdušeno sprejeli Jocov predlog za naslednjo turo, ki smo jo izpeljali v soboto.
Vsi preostali (14 udeležencev) pa smo se v četrtek odločili, da se podamo na ferato. Zaradi slabega vremena prejšnji dan je Marjan predlagal, da bi se podali na krajšo ferato Rio Sallagoni v prečudoviti kanjon. Do našega izhodišča smo se odpeljali z avtomobili, si na parkirišču nadeli opremo: plezalni pas, čelado in sledil je le še kratek sprehod do ozkega kanjona, kjer smo začeli s plezanjem. Smer ni bila lahka, tudi zato, ker so bile stene in klini mokri. Na nekaterih mestih si moral uporabiti kar nekaj plezalne spretnosti, da si zlezel skozi. Ko smo preplezali prvi del ozke skalne soteske, je sledil prehod po jeklenici nekaj metrov nad slapom. Sledil je še krajši vzpon in nato tudi krajše prečenje potoka. Plezalni del se je tako končal. Po gozdu smo se povzpeli do vrha, kjer sta seveda sledila obvezni počitek in krajše okrepčilo. Za ferato smo porabilo dobro uro plezanja in hoje. Nekateri so si še ogledali slikovite ruševine gradu Drena, nato pa smo se po gozdnih serpentinah spustil do našega parkirišča. Trije udeleženci smo se odločili, da bomo popoldne uživali še malo na kolesu ali sprehodu, ostali pa so se z avtomobili odpeljali v kraj Dro in na nasprotnem bregu poiskali še eno manj zahtevo in daljšo ferato, ki je bila speljana po strmem gozdnem področju.
V petek smo dopoldan pod dežniki odšli v Arco na sejem Arcobonsai, ki smo ga obiskali že lani in uživali v raznovrstnem cvetju ter tudi nakupili kaktuse za odpustke domačim, ter se posladkali z obveznim sladoledom. Po kosilu smo opravili še drugi del obveznega turističnega dela, to je obisk Bike festivala v Riva del Gardi, kjer smo cedili sline ob lepotcih na dveh kolesih. Ker naš del odprave ni preveč tehnično podkovan na tem področju, smo ogled hitro zaključili in odšli na sprehod po mestu, si privoščili sladoled in nakupe.
Za soboto je bila več kot polovična verjetnost dežja po 14. uri, zato smo oklevali, ali naredimo še eno podobno kolesarsko turo kot prvič ali pa naj odpeljemo turo, ki jo je predlagal Joc z lepimi razgledi in dolgim spustom. Odločilo smo se za slednjo. Z avtomobilom smo se odpeljali do cerkvice sv. Križa nad Laghetto d’Ampola, nato pa kolesarili po enakomernem asfaltnem vzponu mimo Rifugio Garibaldi do prelaza Tremalzo (1677 m), kjer je tudi restavracija. Ob poti je bilo veliko gorskega cvetja, pa tudi veliko snega, ki nas je najbolj skrbel. V restavraciji smo se podprli, nato pa nadaljevali po makadamski poti. Po nekaj metrih je bilo kolesarjenje nemogoče zaradi snega, zato smo kolesa potiskali oz. nosili do tunela (1833 m), v katerega smo zaradi snega stežka prišli. Žal tudi na drugi strani tunela ni bilo stanje nič boljše. Vse do naslednjega tunela smo potiskali in prenašali kolesa, in sicer skupno v dolžini 3 km. Po izhodu iz drugega tunela smo se razveselili kopnih razmer in čudovitih razgledov na Lago di Garda in okoliške hribe. Spustili smo se po stari vojaški cesti in že po nekaj serpentinah je Anžetovo zadnjo gumo ugriznila kača. Ob občudovanju razgledov smo se spuščali skozi Passo Pra Della Rosa do Passo Nota (1208 m). Na poti smo srečali tudi skupino kakih osmih džipov, ki so prečili Alpe in jim vljudno svetovali, naj se čim prej obrnejo nazaj, ker zaradi snega ne bodo prišli daleč. Na Passo Nota smo začeli srečevali še ostale kolesarje in tudi udeležence mtb maratona, ki poteka po delu te trase. Od tu smo se še malo povzpeli ter nato spuščali do planine Palaer ter nato do Pregasine in Rive del Garda. Nad planino Palaer smo se peljali po poti 422, ki je tehnično zahtevnejša in v kateri smo najbolj uživali. Vremenska napoved k sreči ni držala, saj ni bilo dežja. Tura je bila dolga 37 km in imela 1000 m vzpona ter dobrih 2000 m spusta.
Plezalni del ekipe se je že v kampu razdelil na dva dela. Jože je navijal, da bi splezali ferato Che Guevara, vendar je Marjan menil, da vreme ne bo zdržalo do popoldneva, zato se je odločil za krajšo in lažjo ferato Cima kapi. Vsi tisti, ki smo si želeli malo bolj zahtevne ture, smo se seveda odločili za Jožetov predlog in tako se nas je osem odpeljalo proti mestu Sarce. Parkirali smo pred nogometnim igriščem in se nato sprehodili kar čez igrišče pa preko nasada do roba gozda. Markirana pot nas je pripeljali do prvih jeklenic. Iz nahrbtnikov smo potegnili obvezno opremo: plezalni pas in čelado, se še malo okrepčali, saj nas je čakala dolga pot. Izza oblakov je sramežljivo kukalo sonce, tako da ni bilo pretirano vroče. Naša tura je bila dolga, strma, jeklenice so bile dobro razporejene, tako da plezanje ni bilo prezahtevno. Debele štiri ure smo potrebovali, da smo premagali plezalni del stene, nato pa je sledila še ura hoje do vrha. Na vrhu stene na višini 1.600 m se nam je odprl prekrasen razgled do sosednjih snežnih vrhov v Dolomitih, ki so visoki 2.000 m pa vse do 3.400 m. V daljavi smo tudi zagledali kočo. Sledilo je seveda obvezno slikanje in nato kratek sprehod do koče, kjer smo se okrepčali. Po enournem počitku smo se po drugi gozdni poti spustili v dolino. Tudi spust ni bil enostaven. Pot je bila strma in dolga. Po dveh urah in pol smo prišli do ceste, kjer nas je k sreči našla Marica in odpeljali smo se do našega kampa.
Zvečer smo si vsi navdušeni izmenjavali svoja doživetja, saj je bil ta dan res prekrasen za vsakovrstna doživetja. Pregledali smo še naše zaloge hrane in pijače, ki smo jo pripeljali do doma, da slučajno ne bi kaj ostalo. Nekateri so bili tako navdušeni, da so že kovali kolesarske in plezalne načrte za nedeljo, vendar se je večina odločila, da se že v dopoldanskih urah odpravi proti domu.
Mojca Starič in Martina Ruperčič
