V petek, 16. avgusta 2013, smo v Planinskem društvu Polet Šentrupert izpeljali kolesarski izlet na Trdinov vrh, ki je bil sicer načrtovan v začetku maja, vendar smo ga zaradi slabih vremenskih razmer prestavili.
V Vrhpolju, na izhodišču ture, se nas je zbralo sedem nadobudnih, vnaprej prijavljenih kolesarjev (4 : 3 v korist fantov, čeprav je ponavadi razmerje sil na naših kolesarskih izletih obratno).
Zjutraj so bile temperature za ta letni čas zelo nizke, zato smo se na začetku malo bolj toplo opravili, vendar smo se še pred peskokopom Cerov log, kjer se konča asfalt, že ustavili in odvečna oblačila pospravili v nahrbtnike.
Začeli smo s hitrim tempom, vendar nam vseeno ni zmanjkalo sape za klepet, saj so skupne ture zadnje čase bolj redke, zato smo si imeli veliko povedati. Pri zaganjalki Minutnik v dolini Pendirjevke smo se spet ustavili. Nekateri so do njega prišli kar čez potok s kolesom, drugi pa po brvi in obujali spomine na zdrse iz prejšnjih podvigov. Damjan si je natočil vode, saj verjame v legendo, da mu bo voda iz Minutnika podaljšala življenje za eno leto. Sicer je Minutnik edini tovrstni izvir, domače ime za izvir je bilo Prenehavnik. Izročilo pripoveduje, da prihaja do nihanja vode zato, ker je v gori veliko jezero. V njem plava velika riba, ki s svojim gobcem od časa do časa zapre iztok jezerske vode v izvir. Izvir je zavarovan kot naravni spomenik.
Pot proti vrhu smo nadaljevali v različnem tempu. Anže in Aleš sta v hudi kolesarski vnemi in zatopljena v klepet odbrzela do Krvavega kamna in nas tam počakala, ostali pa smo se ustavili na križišču poti, ki pripelje iz Gabrja, kjer smo se malo podprli, nato pa odšli za njima. Pri Krvavem kamnu smo prebrali Trdinove bajke in povesti o njem, nato pa bogatejši za nova znanja odbrcali proti vrhu.
Na 1178 m visokem Trdinovem vrh smo bili presenečeni nad letos obnovljeno cerkvico sv. Jere, ki je bila v ruševinah več kot dvesto let in so jo blagoslovili 30. junija letos. V cerkvici je umeščen več kot 400 let star kip sv. Jere. Poleg cerkvice je tudi leseni objekt, ki služi kot bife, ki pa v petek ni bil odprt, in klopce, ki so tudi nam služile za posedanje in poležavanje na soncu. Peter je s pomočjo sendviča sklenil novo prijateljstvo z mladim kosmatinčkom, Anže pa je s podporo ostalih izrazil neodobravanje nad vzgojo otročka, ki so ga nadlegovali štirje odrasli. Glavna tema pa je bila novo Petrovo kolo, katerega bovdni so se barvno skladali z Damjanovimi rokavicami. Opravičilo za barvno neskladnost čelade z ostalo opremo pa je Peter uspel najti v barvi čepov na vilicah in cevke na kameli ;).
Po počitku nas je eden od pohodnikov še fotografiral, nato pa smo se spustili do Miklavža. V pred letom dni odprtem planinskem domu smo se okrepčali, nato pa se odpravili po mejni cesti do spusta po Laški poti, pred katerim smo nekateri dodobra spremenili svoj izgled. Fantje so korajžno odbrzeli naprej, punce pa smo se dogovorile za vrstni red in se nato tudi me podale proti dolini.
V spodnjem delu spusta je za enim od kamnov prežal Peter s fotoaparatom in posnel edine tri fotografije ta dan. Iz gozda smo prišli v Mihovem, nato pa se po asfaltu podali do cilja. Ker se je tura (zaradi druženja, ki je cilj skupnih tur) zavlekla dlje, kot so nekateri pričakovali, smo spremenili sedežni red v avtomobilih in se podali na after, kjer je sledila obvezna analiza ture.
Mojca Starič, PD Polet Šentrupert
no images were found