»Kaj pa bo spet to: 'Polet extreme'?«, se je marsikdo spraševal, ko je že v začetku aprila bral povabilo na letošnji posebni Poletov tabor. »Ali boste poleteli na drug planet?«
Seveda kaj takega nismo mogli obljubiti, obljubljali pa smo posebna prvomajska doživetja: prosto plezanje, vzpone ob jeklenicah, kolesarjenje in celo smučanje.
Ideja za tako vrsto druženja se je porodila že dolgo nazaj, ko so se naši novopečeni vodniki pred leti pod strokovnim vodstvom vodnika Vikija prvič preizkusili na italijanskih feratah.
Že ob snovanju načrta za letošnje pohode so se naši vodniki odločili, da bodo pripravili prav poseben tabor, ki bo udeležencem ponudil nekaj novega.
Prijave smo zbirali že dolgo pred napovedanim datumom odhoda. Martin je vestno dopolnjeval spisek in navduševal vse tiste, ki so niso pustili prepričati, da bi bilo vredno odpotovali za pet dni v Italijo. Mojca je rezervirala mesta v apartmajih v kampu Arco in nekaj dni pred odhodom smo si želeli samo še to, da bi imeli vsaj nekaj dni lepo vreme, saj so bile napovedi slabe.
V sredo zgodaj zjutraj smo z osebnimi avtomobili odpotovali proti Trstu še pred prvomajsko budnico in se na zadnji bencinski črpalki pred mejo prvič prešteli. Bilo nas je trinajst, družina z najmlajšo udeleženko enoletno Lejlo pa je bila že kar debelo uro pred nami.
Dobro razpoloženi smo nadaljevali pot mimo Benetk do Verone in potem ob desni strani Gardskega jezera vse do kraja Arco, ki je le slabih šest kilometrov oddaljen od najsevernejše obale prelepega jezera. Prispeli smo ravno za kosilo, ki smo si ga privoščili kar iz naših potovalnih zalog in ker je bilo vreme sončno in nas v kampu niso spusti do »naših koč«, je takoj padla odločitev, da se že prvi dan preizkusimo na ferati – zavarovani planinski poti z jeklenicami.
Marjan, ki je na teh feratah že »stari maček«, nam je predlagal prekrasno ferato v slikovitem kanjonu. Večina je sprejela predlog, zato smo parkirali nekaj kilometrov naprej, pripravili opremo (plezalne pasove) in se po označeni in zavarovani poti povzpeli do slikovitega gradu. Dva nadebudna plezalca sta se vrnila po isti poti, ostali pa smo si raje ogledali grad in se po položni poti vrnili do izhodišča. Dan se je prevesil v popoldne, hišice v Arcu so bile že odprte. Hitro smo raztovorili kupe opreme, ki smo jo imeli s seboj. Nekateri smo namreč vzeli poleg planinske opreme tudi kolesarsko, kolesa in hrano, saj smo se določili, da si bomo kuhali sami. Sledila je prva večerja in že smo snovali načrte za naslednji dan.
Ugotovili smo, da smo kar pestra ekipa: kolesarji, feratarji, plezalci, zato smo se naslednji dan razdelili in se odločili, da bo pač vsak počel tisto, v čemer uživa in za kar ima s seboj tudi potrebno opremo.
Večina se nas je ob vodstvu Marjana podala na ferato, dve kolesarki sta si izbrali kolesarsko turo po gorskih poteh, trije pa so si poiskali plezalne poti, ki jih v okolici Arca mrgoli. Pozno popoldne smo se vračali v kamp, vsak s svojimi doživetji. Enotni smo si bili, da so vsi naši podvigi, ki so imeli cilje, da se povzpnemo nad dolino, ponujali prekrasne poglede na kraj, vinorodno dolino in okoliške zasnežene vrhove. Bilo je tako lepo, da je bilo že kar kičasto. Krajša nočna nevihta nam ni prekrižala načrtov za naslednji dan.
»Danes bo padla Piseta«, je že zgodaj zjutraj razlagal Martin. Tisti najbolj »gajstni feratarji« so si za podvig izbrali zahtevno in dolgo ferato, ki so jo nekateri pred leti že preplezali. Vreme je bilo lepo sončno in sploh nismo dvomili, da jim bo uspelo.
»Mi iz zadnjega apartmaja bomo danes kolesarili,« je prisotnim zjutraj razkril načrte Bojan. Mojca, naša kolesarska vodnica, je bila takoj za to in nam je predlagala cestno turo do gradu Toblino ob istoimenskem jezeru. Arco je tudi znana kolesarska destinacija, saj ponuja veliko zelo lepo urejenih kolesarskih poti, ki so speljane med vinogradi. To je bil res pravi kolesarski dan. Prekolesarili smo 43 km in se od jezera nazaj vračali po drugi poti, tako da smo si lahko ogledali še eno manjše jezero. Popoldne, ko smo se spet srečali v kampu, smo si navdušeni pripovedovali o vtisih. Tudi tiste tri, ki se nam na podvigih niso pridružile, so povedale, da je v Arcu na trgu krasna razstava bonsajev in da imajo odličen sladoled.
Ker so nas seveda prepričale, smo se pozno popoldne s kolesi odpravili še v center na vrtnarsko razstavo in – seveda – na sladoled. Oblaki so se sicer že grozeče zbirali na nebu, ampak nas niso pregnali in še pred nevihto smo se vrnili. Zvečer so se naši odpravi pridružili še trije iz štajerskega konca.
Za predzadnji dan smo si nekateri izbrali kolesarjenje, drugi so ostali zvesti feratam, Damjan si je sam privoščil krasno gorsko turo s kolesom, Anže pa se je odločil, da bo z najmlajšo Lejlo peš raziskoval okolico.
Kolesarji smo se odločili, da se podamo proti obali Gardskega jezera. In odkrili smo kolesarsko pot, ki nas je vodila skoraj do Roverata, kjer smo po krajšem počitku obrnili in se vrnili v Rivo del Garda, kjer smo med množico različnih kolesarjev lahko opazovali navdušence nad akrobatskimi kolesarskimi vragolijami, saj je bil v mestu pravi poligon namenjen tistim najsposobnejšim. Kolesarji so resnično prevladovali, saj se je v nedeljo na vzpetinah ob jezeru odvijala mednarodna gorska tekma. Še nekaj spominčkov, hladna pijača in potem spet v naš pristan – kamp Arco – nazaj. Popoldne smo lahko poslušali, kako so feratarji uživali ob prekrasnih razgledih na jezero. V veselem vzdušju smo preživeli naš zadnji skupni večer. Naslednji dan je sledilo pospravljanje in slovo ter odhod proti domu.
»Tako hitro je vse minilo, da je bilo res prekratko,« se je strinjala večina. In že med potjo smo kovali načrte za naslednje leto: »Spet gremo v Arco,« smo se strinjali.
Martina Ruperčič
Foto: udeleženci tabora
no images were found